Gremo na Kope? Gremo! In smo odšli. V tej vročini, ki je ista, kot bi se sprehajali po peklu, sploh za našega pesjančka, ki se cele dneve hladi in spi v hiši, so hribi balzam za telo. Na začetku poti, je Nathan še dremal v avtu, a proti vrhu, je postal drug pes. Vesel, živahen in ljubeč, kot bi nama hotel pokazati hvaležnost, za ta neverjetno prijeten hlad. Okrog poldneva prispemo, namestimo avtodom ob robu gozdička, se najemo, malo počivamo, nato pa na daljši pohod. Sploh ni bil problem, ko smo capljali navkreber. Prav prijetno je bilo hoditi pod sedežnico in pesjanči je posrečeno opazoval, kako sedeži drvijo po nekakšni žici. Kar nekje na sredi travnička ali pa gozdne poti, te pričaka klopca iz palet, da lahko malo posediš in si ogleduješ vso to čudo od narave. Potem pa zagledamo nekaj čudovitega. Jezero, malo jezero sredi planin. Imenuje se Petelinje jezero in ne boste verjeli, leseni ležalniki ob njem. Mir, tišina. Le brenčanje muh in skakanje ribic iz vode je bilo slišati