Gremo na Kope? Gremo!
In smo odšli. V tej vročini, ki je ista, kot bi se sprehajali po peklu, sploh za našega pesjančka, ki se cele dneve hladi in spi v hiši, so hribi balzam za telo.
Na začetku poti, je Nathan še dremal v avtu, a proti vrhu, je postal drug pes. Vesel, živahen in ljubeč, kot bi nama hotel pokazati hvaležnost, za ta neverjetno prijeten hlad.
Okrog poldneva prispemo, namestimo avtodom ob robu gozdička, se najemo, malo počivamo, nato pa na daljši pohod.
Sploh ni bil problem, ko smo capljali navkreber. Prav prijetno je bilo hoditi pod sedežnico in pesjanči je posrečeno opazoval, kako sedeži drvijo po nekakšni žici. Kar nekje na sredi travnička ali pa gozdne poti, te pričaka klopca iz palet, da lahko malo posediš in si ogleduješ vso to čudo od narave. Potem pa zagledamo nekaj čudovitega. Jezero, malo jezero sredi planin. Imenuje se Petelinje jezero in ne boste verjeli, leseni ležalniki ob njem. Mir, tišina. Le brenčanje muh in skakanje ribic iz vode je bilo slišati. Smreke in beli puhasti oblački so se zrcalili v jezeru. Zrak pa tako nabit s pozitivno energijo, kot bi jo angeli nanosili na svojih nežnih perutih.
Še pesjanči je obstal ob jezeru, kljub temu, da ga njegov nos popelje v vsak kot ali ne kot gozda. Ampak... samo do takrat, dokler ni pot pripeljala mimo ene luštne psičke, ki ga je popeljala naravnost v to mrzlo vodo. Ne boste verjeli, nikoli še ni toliko plaval. Ja, kaj vse dela ljubezen.
Malo smo še hodili okrog, pa se je že prikradel večer in ena prijetna hladna noč za spanje.
Drugo jutro smo po zajtrku odšli zopet na krasen pohodek. Čisto na vrhu, do tam ko pelje vlečnica, pa še malce naprej, je planota in tam, ne boste verjeli, polno brusnic. Debelih, rdečih, da kar vabijo. Seveda sva jih veliko nabrala, Nathan je pa tekal okoli naju in užival v svobodi.
Čez kakšne tri urce smo prišli nazaj in tam zraven hotela je mali živalski vrt, v katerem so ovčke, koze, malo govedo in še kaj. Zanimivo za otroke, kot za našega pesjančka. Gremo naprej, do igrišča, tam pa Nathan zagleda nekaj, kar je bilo meni strašno smešno, pesjanči je pa menda mislil, da je marsovec. Bila je samo psička, ki je bila operirana, pa je morala okoli vratu nositi tisto veliko zaščito, da se ne poškoduje. Silila je k Nathanu, on se jo je pa tako bal, da je bežal pred njo. Predstavljate si ne, kako smešno je to zgledalo.
Tole zgodbo sem napisala zaradi tega, da če še ne veste, kako prijetno je na Kopah in niso daleč stran od nas, pojdite. Zelo malo je ljudi, pa tako lepo, da si spočiješ dušo in telo.
"Narava ni nikdar izdala srca, ki jo je ljubilo."
Komentarji
Objavite komentar