"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid.
Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že.
In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me imajo radi.
Zvit kot lisica, ima lahko dva pomena. Moj pesjanček, spi zvit kot lisica. Ko postane zaspan, naredi po sobi dva kroga, pri tretjem, pa pade na tla kot ubit. Zelo smešno izdihne zrak, da mu lapike kar zadrgetajo in že smrči. Čez nekaj časa se prestavi v posteljico in se zvije kot lisička. Zaspi in sanja svoje nedolžne pasje sanje.
Moj Natan ni zvit kot lisica, on je pravi lisjak. S tistimi svojimi žalostnimi očkami in prosečim pogledom doseže vse. Omehča še tako ledeno srce. Če pa njegov pogled ne zaleže, ima rezervni načrt. Stopi pred tebe, se usede, nekaj časa seveda proseče gleda, nato se te pa s svojo zalito šapiko dotakne. Narahlo te boža in Bog ve kaj ima v glavi. Kar hipnotizira te, vam rečem.
Ne glede na vse, kar se vam je zgodilo, ostanite dobri.
Komentarji
Objavite komentar