V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš.

Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo:

Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko.

Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu.

Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vidim svojo senco. Pa pride novo jutro, nov dan in senca izgine...

V življenju, ki ni kratko, se zgodi marsikaj. Včasih dobro, včasih slabo. Preživimo vse. Konec koncev, nimamo drugega izhoda, kot hoja naprej. Lahko rinemo v blato, lahko pa stopamo po mehki poti počasi naprej. Ljudje te vedno in povsod ne upoštevajo enako. Včasih te imajo, kot da si senca. Čeprav si zraven, si tiho ali pa kričiš, se smejiš, jočeš, delaš. Za njih si senca. Včasih tudi ko greš, niti ne opazijo. Lahko pa se zgodi, da šele ko greš, opazijo, da pa le nekaj manjka. Manjka tista senca.

Moja senca, je tudi moj Natan. On me spremlja povsod. Kamor stopim, kam se usedem, kaj delam, tam je tudi on. Vedno vesel, vedno igriv. Res je kot moja senca. Pa sem vesela takšne sence.

Vidite, da je senc več. Pa si včasih mislim, ah ko nebi bila takšna senca od človeka, včasih bi pa rada bila senca od koga in ga spremljala vedno in povsod.

Simon Gregorčič je napisal:

                                                
                                                          Prijatelj senci tvoji je enak,
                                                          ki zvesto za teboj se vije,
                                                          dokler ti sreče sonce sije;
                                                          a ko se pripodi oblak,
                                                          ko sonce ti zagrne mrak,
                                                          se tudi senca tvoja skrije.