Odkar imamo Nathana, sem v življenju spoznala marsikaj. Obogatila sem se za stvari in trenutke, za katere nisem vedela, da so. Oooo, pa so. Koliko je tega. Spoznala sem, kaj je pasja brezpogojna ljubezen, kaj je zvestoba, kaj pravo veselje in kaj je popolno zaupanje. Pa tudi, kaj so sledi. Ja, sledi. Ko hodimo po snegu, pustimo za sabo sled od korakov. Krasne sledi, po sveže zapadlem snegu, puščajo živali s svojimi krempeljčki. Ampak, to poznamo vsi. Ugotoviti sled, ko ni snega, je pa nekaj čisto drugega, meni čisto novega. Pesjanči vohlja, jaz pa hodim za njim in ugotavljam, pa kaj za vraga voha? Kaj je ugotovil? Je bila psička? Sedaj tudi jaz vem, kdaj je bila divja žival, recimo srna in vem, kdaj je bil pes. Nekako vem, ker opazujem pesjančka. On vse ve. Posrečeno. Včasih ta bučman, tako teka za nosom, da se enostavno, z glavo zaleti v drevo. Takrat je sigurno zavonjal veveričko. So pa še druge sledi. Sledi, ki jih ljudje puščamo za sabo. Vsak svojo. Eni z dobroto, drugi s pogum