Odkar imamo Nathana, sem v življenju spoznala marsikaj. Obogatila sem se za stvari in trenutke, za katere nisem vedela, da so. Oooo, pa so. Koliko je tega.
Spoznala sem, kaj je pasja brezpogojna ljubezen, kaj je zvestoba, kaj pravo veselje in kaj je popolno zaupanje. Pa tudi, kaj so sledi. Ja, sledi.
Ko hodimo po snegu, pustimo za sabo sled od korakov. Krasne sledi, po sveže zapadlem snegu, puščajo živali s svojimi krempeljčki. Ampak, to poznamo vsi. Ugotoviti sled, ko ni snega, je pa nekaj čisto drugega, meni čisto novega.
Pesjanči vohlja, jaz pa hodim za njim in ugotavljam, pa kaj za vraga voha? Kaj je ugotovil? Je bila psička? Sedaj tudi jaz vem, kdaj je bila divja žival, recimo srna in vem, kdaj je bil pes. Nekako vem, ker opazujem pesjančka. On vse ve. Posrečeno. Včasih ta bučman, tako teka za nosom, da se enostavno, z glavo zaleti v drevo. Takrat je sigurno zavonjal veveričko.
So pa še druge sledi. Sledi, ki jih ljudje puščamo za sabo. Vsak svojo. Eni z dobroto, drugi s pogumom, tretji z ljubeznijo.
Najslabša sled je pa tista, ki jo nekateri puščajo z nepoštenjem, nespoštovanjem, sovraštvom in hudobijo. Trudim se in res upam, da nisem med njimi. Ker pa življenje ni čisto enostavno, včasih naredimo kaj nehote in brez premisleka. Včasih so usta hitrejša od misli. Ko pa enkrat izrečemo, je prepozno. Saj tisti ne ve, kaj ti misliš. Le sliši, kaj izgovoriš. In nam je žal. Kar je, pač je. Besede ne moremo vzeti nazaj. Sledi, ki smo jo pustili za sabo, še pa manj. Še zvok ima svojo sled - odmev seveda.
Zamislite se in pomislite za nazaj, kakšno sled, oziroma kakšne sledi ste pustili pa vi?!
Če so malce pregloboke, stopajte sedaj malo nežnejše; če so preveč levo, poskušajte stopati sedaj malo bolj naravnost; če jih ni, stopite močneje, bolj s težkim korakom. Sicer pa, saj smo samo ljudje, vsak s svojimi napakami in vrlinami.
Seveda je pa treba tudi malce popaziti, po kateri sledi stopamo mi. Kdo nam pušča sledi in kakašne?!
Jaz grem najraje po svoji poti. Gazim po celem snegu in poskušam odkriti poti brez sledi. Res, da včasih malce zaidem. Tako kot marsikdo. Otresem čevlje in grem naprej.
Usmerite svoj pogled navzgor. Na vrhu je vedno prostor. Saj, če se boste družili s kokoškami, boste kokodakali. Če se boste družili z orli, boste leteli. In blagor tistemu, ki zmore videti lepe stvari tam, kjer nekateri ne vidijo nič.
Spoznala sem, kaj je pasja brezpogojna ljubezen, kaj je zvestoba, kaj pravo veselje in kaj je popolno zaupanje. Pa tudi, kaj so sledi. Ja, sledi.
Ko hodimo po snegu, pustimo za sabo sled od korakov. Krasne sledi, po sveže zapadlem snegu, puščajo živali s svojimi krempeljčki. Ampak, to poznamo vsi. Ugotoviti sled, ko ni snega, je pa nekaj čisto drugega, meni čisto novega.
Pesjanči vohlja, jaz pa hodim za njim in ugotavljam, pa kaj za vraga voha? Kaj je ugotovil? Je bila psička? Sedaj tudi jaz vem, kdaj je bila divja žival, recimo srna in vem, kdaj je bil pes. Nekako vem, ker opazujem pesjančka. On vse ve. Posrečeno. Včasih ta bučman, tako teka za nosom, da se enostavno, z glavo zaleti v drevo. Takrat je sigurno zavonjal veveričko.
So pa še druge sledi. Sledi, ki jih ljudje puščamo za sabo. Vsak svojo. Eni z dobroto, drugi s pogumom, tretji z ljubeznijo.
Najslabša sled je pa tista, ki jo nekateri puščajo z nepoštenjem, nespoštovanjem, sovraštvom in hudobijo. Trudim se in res upam, da nisem med njimi. Ker pa življenje ni čisto enostavno, včasih naredimo kaj nehote in brez premisleka. Včasih so usta hitrejša od misli. Ko pa enkrat izrečemo, je prepozno. Saj tisti ne ve, kaj ti misliš. Le sliši, kaj izgovoriš. In nam je žal. Kar je, pač je. Besede ne moremo vzeti nazaj. Sledi, ki smo jo pustili za sabo, še pa manj. Še zvok ima svojo sled - odmev seveda.
Zamislite se in pomislite za nazaj, kakšno sled, oziroma kakšne sledi ste pustili pa vi?!
Če so malce pregloboke, stopajte sedaj malo nežnejše; če so preveč levo, poskušajte stopati sedaj malo bolj naravnost; če jih ni, stopite močneje, bolj s težkim korakom. Sicer pa, saj smo samo ljudje, vsak s svojimi napakami in vrlinami.
Seveda je pa treba tudi malce popaziti, po kateri sledi stopamo mi. Kdo nam pušča sledi in kakašne?!
Jaz grem najraje po svoji poti. Gazim po celem snegu in poskušam odkriti poti brez sledi. Res, da včasih malce zaidem. Tako kot marsikdo. Otresem čevlje in grem naprej.
Usmerite svoj pogled navzgor. Na vrhu je vedno prostor. Saj, če se boste družili s kokoškami, boste kokodakali. Če se boste družili z orli, boste leteli. In blagor tistemu, ki zmore videti lepe stvari tam, kjer nekateri ne vidijo nič.
Komentarji
Objavite komentar