Nathan je velik pes, ima pa tudi veliko srce. Iz dneva v dan postaja starejši, ter se umirja. In vsa tista energija, ki je bila prej v norenju, je sedaj v ljubezni do naju, do nas. Star je skoraj dve leti in pol, prihaja iz nekakšne pasje pubertete, a to še ne pomeni, da ni igriv. Zelo, vendar na drug način kot prej. Ta pes je tako ljubeč, da če bi to komu, ki nima psa govorila, nebi verjel. Bi mislil, da pretiravam, ker je pač moj pes. Ob njem nikoli ne pomislim, da mi je dolg čas. S psom živim bolj polno življenje. Hodimo vsak dan. Spoznavam, da marsikateri prehlad, bolečino, tudi duševno, lažje prebrodim s pesjanom. Ne poležavam in tudi ne rabim poležavanja. Marsikaterega pregovora se spomnim ob njem in ugotavljam, da res drži. Kot je tale: Ne brskaj po preteklosti, razgibaj sedanjost in imej lepe spomine. Veste kako lepo je nedeljsko jutro, ko gremo mož, pesjanči in jaz čez travnik in pričakamo sonce. Škoda bi bilo zamuditi. Malce prijetno utrujeni pridemo nazaj in takrat spij