Preskoči na glavno vsebino

Jaz in moj pes svetega Huberta

Nathan je velik pes, ima pa tudi veliko srce.
Iz dneva v dan postaja starejši, ter se umirja. In vsa tista energija, ki je bila prej v norenju, je sedaj v ljubezni do naju, do nas. Star je skoraj dve leti in pol, prihaja iz nekakšne pasje pubertete, a to še ne pomeni, da ni igriv. Zelo, vendar na drug način kot prej.
Ta pes je tako ljubeč, da če bi to komu, ki nima psa govorila, nebi verjel. Bi mislil, da pretiravam, ker je pač moj pes.
Ob njem nikoli ne pomislim, da mi je dolg čas. S psom živim bolj polno življenje. Hodimo vsak dan. Spoznavam, da marsikateri prehlad, bolečino, tudi duševno, lažje prebrodim s pesjanom.
Ne poležavam in tudi ne rabim poležavanja. Marsikaterega pregovora se spomnim ob njem in ugotavljam, da res drži. Kot je tale: Ne brskaj po preteklosti, razgibaj sedanjost in imej lepe spomine.
Veste kako lepo je nedeljsko jutro, ko gremo mož, pesjanči in jaz čez travnik in pričakamo sonce. Škoda bi bilo zamuditi. Malce prijetno utrujeni pridemo nazaj in takrat spijeva na jutranjem sončku kavico. Naredite enkrat to. Ne pričakajte kosila v postelji.
Večkrat se spomnim na besede Ferija Lainščka, ki pravi, kako rad hodi po Prekmurskih ravnicah in da se včasih počuti kot mlad bikec Ferdinand, ki so mu polja in travniki drugi dom. Tudi jaz sem mnogokrat ista.
Svoje življenje živite tako, da se vam bo zdelo dobro - in bodite zadovoljni s seboj - tudi, če bi se jutri končalo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima