Zelo blizu se sliši šumenje reke, ki vztrajno utira svojo pot, med kamenjem in peskom, ter hiti, kot bi se ji strašansko mudilo. Sedim pod ogromnim orehom. Ravno prav pihlja vetrič. Žarki si med gostim listjem drevesa poskušajo poiskati pot, ter me tu in tam pobožajo. Ob meni na travi, spi moj zvesti stražar Nathan. Utrujen od tacanja po reki polni rib, dremlje, ter Bog ve, kaj sanja. Jaz pa razmišljam: A so to nebesa? Kamor seže oko se razprostira travnik, vmes se je vrinila reka s svojim žuborenjem. Pa drevje, vseh odtenkov zelene, kar si sploh lahko zamisliš. Še ptice so utihnile in prisluhnile nečemu, ki se sploh ne da opisati. Ja, to so nebesa na zemlji. Mnogo je tu ljudi, ki tega sploh ne opazijo. Ne vidijo in ne prisluhnejo temu Božjemu čudu. In čakajo na nebesa tam gor nekje, nekoč... Za to spokojnost ne rabiš niti centa. Rabiš samo oči, da vidiš in ušesa, da prisluhneš. Jaz to lepoto obožujem do konca svojih moči. Zakaj bi čakali na druga nebesa, saj ne vemo, če so?! Sem