Preskoči na glavno vsebino

Sedma nebesa

Zelo blizu se sliši šumenje reke, ki vztrajno utira svojo pot, med kamenjem in peskom, ter hiti, kot bi se ji strašansko mudilo. Sedim pod ogromnim orehom. Ravno prav pihlja vetrič. Žarki si med gostim listjem drevesa poskušajo poiskati pot, ter me tu in tam pobožajo. Ob meni na travi, spi moj zvesti stražar Nathan. Utrujen od tacanja po reki polni rib, dremlje, ter Bog ve, kaj sanja.
Jaz pa razmišljam: A so to nebesa? Kamor seže oko se razprostira travnik, vmes se je vrinila reka s svojim žuborenjem. Pa drevje, vseh odtenkov zelene, kar si sploh lahko zamisliš. Še ptice so utihnile in prisluhnile nečemu, ki se sploh ne da opisati. Ja, to so nebesa na zemlji. Mnogo je tu ljudi, ki tega sploh ne opazijo. Ne vidijo in ne prisluhnejo temu Božjemu čudu. In čakajo na nebesa tam gor nekje, nekoč... Za to spokojnost ne rabiš niti centa. Rabiš samo oči, da vidiš in ušesa, da prisluhneš. Jaz to lepoto obožujem do konca svojih moči. Zakaj bi čakali na druga nebesa, saj ne vemo, če so?!
Sem opazovala žensko, ki je peljala pesjančka na sprehod. Niti ona, niti pes, nista imela nič od sprehoda, kot da je sprehod neko nujno zlo. Grdo bom rekla, buljila je v telefon, psa niti pogledala ni, da ne govorim o vsej lepoti okoli nje. 
Z naravo moramo sodelovati, ji prisluhniti in se sprostiti. Saj to je edini način, da si naberemo energijo in moč, ki jo še tako prekleto rabimo da živimo, da zdržimo.
Včasih je dovolj, da si na mizo postavimo šopek zelenja ali cvetja in ga občudujemo. S tem preženemo črne misli in ravno zato, nam je nekdo vso to lepoto ustvaril, Vse ima svoj namen in vse je zelo dobro načrtovano. Tudi mavrica po dežju.
Ne čakajte na dopust, ne čakajte na maj, ne čakajte na izgovore. Preveč boste zamudili, kajti narava se spreminja, vsak dan je drugače. Danes se mali vrabček uči leteti, jutri bo že znal in ne boste videli. Mamice, ne dovolite si, da bo vaš otroček mislil, da je krava vijolične barve, kot na čokoladi. Se že pasejo, ni potrebno iskati hlevov. Pokažite jim.
Mogoče je pa sedaj ravno pravi čas, da zavihamo rokave in se postavimo na prvo mesto seznama naših obveznosti.







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več