Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Opažam, da upanje vidi tisto, kar je nevidno; čuti, kar se ne da otipati in doseže nemogoče. Včasih je seveda potrebno upanju pomagati in odvaliti kamen, ki nam zapira pot življenja, pot tistega pravega življenja. Kočijaž, je pa seveda pri vsem tem pogum. Kajti v upanju je neka čarovnija in če nam je usojeno, se bo zgodilo. Upam. Vsako upanje nosi v sebi tudi malce strahu. Ker beseda upam pomeni, da se bo morda zgodilo, morda pa ne. Verjetno vsak od nas kaj upa, želi, sanja. Vedite, da nobene sanje niso tako velike, da bi nas morale prestrašiti. Veliko od tega se zgodi, veliko pa ne in tisto kar se ni, upamo, da se še bo. Dovolj bo, da se to zgodi nekoč... da se le zgodi. So pa tudi stvari, za katere upamo, da se ne bodo zgodile. Kot recimo bolezen, nesreča. Pri otrocih pa slaba ocena. Če pa dobro pomislim, je upanje nekaj lepega. Ponoči grem ven in gledam zvezdno nebo. Takrat upam, da vidim zvezdni utrinek, kot sem ga videla nekoč. Da si bom nekaj zaželela in zopet upala,

Brat ali sestra. Predstavljam si, da je to najlepše darilo, ki ti ga podari življenje. Sta zlata nit v smislu življenja, dar srcu ali prijateljica duši. Nekdo, s komer greš na kavico, si zaupaš, te potolaži in pomaga delati korake v težavah. Nekdo, ki ti ponudi ramo, ko ti je hudo in nekdo, ki se smeje s teboj. Jaz pravim, blagor tistemu, ki to ima. Smo pa kdaj tudi vsi na preizkušnji življenja. Pa ne, da bi pokazali svojo šibkost, temveč, da bi odkrili svojo moč. Moj Nattan, je za praznike dobil obisk. Jaz pravim, da je prišel bratec, saj mu je čisto podoben, le mamice nimata iste. Naš pesjanči je iz Slovaške, Jack pa iz Češke, pa leto in pol je starejši od Nattana. Takole se je začelo. Po e-mailu dobim sporočilo, od zelo prijazne gospe Zlatke, da imajo tudi takšnega psička kot mi. O, to sem bila vesela, kar nisem mogla verjeti, da je še en Hubert in to čisto blizu nas, v Laškem. Še sva si dopisovali, se slišali po telefonu in končno... prišli so. Ne boste verjeli, od sreče