Preskoči na glavno vsebino

Upanje umre zadnje

Opažam, da upanje vidi tisto, kar je nevidno; čuti, kar se ne da otipati in doseže nemogoče.
Včasih je seveda potrebno upanju pomagati in odvaliti kamen, ki nam zapira pot življenja, pot tistega pravega življenja. Kočijaž, je pa seveda pri vsem tem pogum. Kajti v upanju je neka čarovnija in če nam je usojeno, se bo zgodilo. Upam.
Vsako upanje nosi v sebi tudi malce strahu. Ker beseda upam pomeni, da se bo morda zgodilo, morda pa ne.
Verjetno vsak od nas kaj upa, želi, sanja. Vedite, da nobene sanje niso tako velike, da bi nas morale prestrašiti. Veliko od tega se zgodi, veliko pa ne in tisto kar se ni, upamo, da se še bo. Dovolj bo, da se to zgodi nekoč... da se le zgodi.
So pa tudi stvari, za katere upamo, da se ne bodo zgodile. Kot recimo bolezen, nesreča. Pri otrocih pa slaba ocena.
Če pa dobro pomislim, je upanje nekaj lepega.
Ponoči grem ven in gledam zvezdno nebo. Takrat upam, da vidim zvezdni utrinek, kot sem ga videla nekoč. Da si bom nekaj zaželela in zopet upala, da se uresniči.
Ko gledam tega bučmana pesjančka, upam, da bo enkrat krasen pes in bo nekdo ponosen nanj. Jaz ali pa kdo drug.
Vedno upamo na najboljše. Če se pa slabo zgodi, upamo, da vsaj tako ostane in ne bo še slabše.
Svet je pač narejen tako, da ko so otroci mali upamo, da bodo v življenju uspeli. Za starše upamo, da bodo imeli lepo in zdravo starost. Na sebe pa pozabimo z vsemi upanji in hrepenenji, dokler... sam ne rabiš upanja. In veste kaj?! Do konca je potrebno upati, saj upanje umre zadnje.
                      Naše življenje je lahko polno, tudi če ostanejo nekatere želje neizpolnjene.







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več