Preskoči na glavno vsebino

Brother from another mother

Brat ali sestra. Predstavljam si, da je to najlepše darilo, ki ti ga podari življenje. Sta zlata nit v smislu življenja, dar srcu ali prijateljica duši. Nekdo, s komer greš na kavico, si zaupaš, te potolaži in pomaga delati korake v težavah. Nekdo, ki ti ponudi ramo, ko ti je hudo in nekdo, ki se smeje s teboj.
Jaz pravim, blagor tistemu, ki to ima. Smo pa kdaj tudi vsi na preizkušnji življenja. Pa ne, da bi pokazali svojo šibkost, temveč, da bi odkrili svojo moč.
Moj Nattan, je za praznike dobil obisk. Jaz pravim, da je prišel bratec, saj mu je čisto podoben, le mamice nimata iste. Naš pesjanči je iz Slovaške, Jack pa iz Češke, pa leto in pol je starejši od Nattana.
Takole se je začelo.
Po e-mailu dobim sporočilo, od zelo prijazne gospe Zlatke, da imajo tudi takšnega psička kot mi. O, to sem bila vesela, kar nisem mogla verjeti, da je še en Hubert in to čisto blizu nas, v Laškem. Še sva si dopisovali, se slišali po telefonu in končno... prišli so. Ne boste verjeli, od sreče sem jokala. Dva čudovita pesjančka skupaj. Tudi gospa in gospod sta zelo prijazna in dobra po srcu. Ja kakšna pa drugačna, saj imajo kar štiri kužke. Bilo je objemanja, božanja in gledanja. Tudi pesjančka sta se razumela. Nič ravsanja in grizenja. Vse tako umirjeno. Dogovorili smo se, da se še srečamo. Poleti jim bomo mi prišli na obisk. Se že veselimo. Živijo sredi samega zelenja, v naravi, kar pa seveda mi pogrešamo. Ravno zaradi tega, pa hodimo na dolge sprehode vsak ljubi dan.
Drugo leto, da Nattan še malce odraste, gremo v Belgijo, v mesto Sant Hubert, na žegnanje psov. Takrat se zberejo sami hubertki iz celega sveta. Jih je tudi devetdeset na kupu. Morda pa Nattan tam sreča svojega čisto pravega bratca. Kdo ve?
Čeprav smo si različni po videzu in po srcu, nam je vsem eno skupno. Vsi želimo biti srečni.













Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več