Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Ali kdaj razmišljate o življenju? O rojstvu, o smrti? Zakaj smo ravno tukaj in ravno sedaj?! Kam gremo? Smo le popotniki, ki se rodimo zato, da gremo potem naprej...?! Zakaj nam je namenjena ravno ta zgodba življenja? Poskušate kdaj to razumeti? Zakaj nisem mlinarjeva hči? Včasih si predstavljam, da sedim na gugalnici, ki je narejena iz debele vrvi in je privezana visoko na vejo mogočne lipe, ki raste pred staro domačo hišo. Močno se poganjam, da mi veter mrši lase. Se zdi, da se poženem prav do neba. Pa me boste vprašali, ja koliko si pa stara?! A je to važno? To je življenje, vsaj zame! Življenje niso leta, življenje je, da živiš. Zakaj delamo nekaj tako, samo da so drugi srečni in zadovoljni? In zakaj mogoče dela nekdo drug nekaj, samo zato, da sem jaz srečna? A ne bi bilo lepše, da poskrbi vsak za svojo srečo? Jaz sem nekaj naredila za svojo. Pa veste  kaj? Ja pesjančka sem si kupila!¨Pa mislim, da je prišel samo z enim namenom. Da sem srečna. Da imam končno nekaj, kar je

Prebudim se jaz, prebudiš se ti, prebudi se življenje! Ja, ne bodimo turobni, ne bodimo žalostni, ne bodimo potrti. Prebudimo se in začnimo živeti. Saj ni vse tako črno. Včasih je lahko črno tudi belo. Mogoče je potrebno samo malo drugače pogledati, malo drugače vzeti ali pa malo zraven zasanjati. Res je, da je težko, ni pa nemogoče. Če vas doleti kaj žalostnega, kaj nesrečnega, morate vedeti, da se v besedi nesreča, skriva sreča. Le videti jo moramo, malo potrpeti, malo preboleti in najti zasilni izhod. Ko gledam te starostnike v našem domu, vidim, da so kljub težkemu življenju, kljub boleznim, kljub starosti in osamljenosti, nekateri tako vedrega obraza in polni življenja, da pomislim: Ja kaj pa meni manjka?! Nič. Sem zdrava, pri močeh in lahko uživam v naravi. Njim pa pri pogovornih uricah poskušam prikazati, pričarati v pogovoru, kaj se v gozdu in na travniku dogaja, kako je že žito veliko, kako srne z mladički tekajo čez polja, kako hodim z mojim pesjančkom na sprehode. Pa