Preskoči na glavno vsebino

Življenje ...

Ali kdaj razmišljate o življenju? O rojstvu, o smrti? Zakaj smo ravno tukaj in ravno sedaj?! Kam gremo? Smo le popotniki, ki se rodimo zato, da gremo potem naprej...?! Zakaj nam je namenjena ravno ta zgodba življenja? Poskušate kdaj to razumeti?
Zakaj nisem mlinarjeva hči?
Včasih si predstavljam, da sedim na gugalnici, ki je narejena iz debele vrvi in je privezana visoko na vejo mogočne lipe, ki raste pred staro domačo hišo. Močno se poganjam, da mi veter mrši lase. Se zdi, da se poženem prav do neba. Pa me boste vprašali, ja koliko si pa stara?! A je to važno? To je življenje, vsaj zame! Življenje niso leta, življenje je, da živiš.
Zakaj delamo nekaj tako, samo da so drugi srečni in zadovoljni? In zakaj mogoče dela nekdo drug nekaj, samo zato, da sem jaz srečna? A ne bi bilo lepše, da poskrbi vsak za svojo srečo?
Jaz sem nekaj naredila za svojo. Pa veste  kaj? Ja pesjančka sem si kupila!¨Pa mislim, da je prišel samo z enim namenom. Da sem srečna. Da imam končno nekaj, kar je čisto moje. Saj veste, življenje vedno nekaj zahteva od nas, vedno nam nekaj jemlje. Pa boste rekli, veš, to je pa usoda. Pa ni vedno. Mnogokrat je zato, ker nismo trdni, srce je premehko in pustimo, popustimo. Trdni bi morali biti v svojih odločitvah, v svojih dejanjih in se ne prepuščati tokovom in valovom.
Ste že kdaj videli Muro? Neverjetna reka. Zgledovati bi se morali po njej. Umirjena, tiha, vztrajna. Dovoli si imeti na sebi mline, ki dajejo kruh. Ko pa želi, je tudi zahtevna in vzame svoje. Če je še niste videli  in nimate možnosti priti do nje, preberite kakšno pesem od Ferija Lainščka, ki jo tako lepo opeva. Potem si boste sigurno našli čas in utrli pot do nje.
Vsakega od nas vleče življenje kam. Sem, tja, ali pa morda nikamor več. Če boste rekli to zadnje, vam ne verjamem. "Vztrajajte naprej", to je vsa skrivnost življenja.













Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več