Preskoči na glavno vsebino

Dobro jutro življenje

Prebudim se jaz, prebudiš se ti, prebudi se življenje!
Ja, ne bodimo turobni, ne bodimo žalostni, ne bodimo potrti. Prebudimo se in začnimo živeti. Saj ni vse tako črno. Včasih je lahko črno tudi belo. Mogoče je potrebno samo malo drugače pogledati, malo drugače vzeti ali pa malo zraven zasanjati. Res je, da je težko, ni pa nemogoče.
Če vas doleti kaj žalostnega, kaj nesrečnega, morate vedeti, da se v besedi nesreča, skriva sreča. Le videti jo moramo, malo potrpeti, malo preboleti in najti zasilni izhod.
Ko gledam te starostnike v našem domu, vidim, da so kljub težkemu življenju, kljub boleznim, kljub starosti in osamljenosti, nekateri tako vedrega obraza in polni življenja, da pomislim: Ja kaj pa meni manjka?! Nič. Sem zdrava, pri močeh in lahko uživam v naravi. Njim pa pri pogovornih uricah poskušam prikazati, pričarati v pogovoru, kaj se v gozdu in na travniku dogaja, kako je že žito veliko, kako srne z mladički tekajo čez polja, kako hodim z mojim pesjančkom na sprehode. Pa veste kako uživam pri tem, ko vidim kako poslušajo in v mislih vidijo tisto, kar mogoče nikoli več ne bodo.
Sedaj razumete, zakaj dobro jutro življenje. Verjetno mora biti lepo, ko si star, pa imaš toliko krasnih spominov in z njimi živiš.
Meni ljubi Lainšček je lepo napisal:

                                                         Minevajo dnevi in leta,
                                                         bledijo najlepši spomini,
                                                         le naši res srčni dotiki
                                                         prinašajo srečo v dvojini.

 



Komentarji

  1. Unknown8. junij 2018 ob 12:17

    Draga Jolanda, z užitkom prebiram tvoje bloge. Veselim se novih. Objem Špela

    OdgovoriIzbriši
  2. Pessvetegahuberta8. junij 2018 ob 22:42

    Oooo, hvala, mi je za vzpodbudo 😘

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več