Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Lepo je, ko si mlad in živiš le za tisti trenutek. Za trenutek igrivosti, za trenutek norčije ali za trenutek ljubezni. Potem si starejši, pa pridejo skrbi. Takšne in drugačne. Vsaj jaz sem takšna. Pa me skrbi za otroka, za moža, za starše, za službo, za pesjančka... Vse me nekaj skrbi, ali pa me je strah za koga. Ne vem, a ste vi tudi takšni? A nas mora res vedno nekaj skrbeti in nas biti strah?! Pomagati tako ne moremo nič. Ne vem, kaj je to v moji glavi. Nikoli nisem popolnoma mirna. Zakaj me mora vedno nekaj skrbeti? Pa reče hčerka, mami, pojdive nekam same. Pozabive za nekaj dni na vse, samo midve. Ubogala sem jo in sva odšli. Tisti trenutek, ko je letalo vzletelo in naju popeljalo med oblake, so črne misli odplavale. Pogledam skozi okno in vidim čudovit prizor. Bila sem med in nad puhastimi belimi oblački. Kot bi bila angel, ki počiva na beli mehkobi in nas opazuje tja dol na zemljo. Takrat sem opazila, kako je vse krhko, puhasto, skoraj neresnično, Jaz pa tam, sredi t

Sedim z dišečo, črno kavico v roki, ki mi jo skuha mož. Veste, tista je veliko bolj dobra, kot če jo skuham sama. Počasi jo srebam in razmišljam o stvareh, ki se bodo morda zgodile ali pa nikoli. Pred mano, kot vedno pri nogah, sedi pesjanči in opazuje, kako mimo prileti ptica in sede na bor. Kako si dovoli lesti mravlja proti njemu, najbolj pa gleda proti morju ribiško ladjo, ki je priplula mimo. Verjetno je polna nalovljenih rib in s svojo težo reže valove. Iz vsega tega razmišljanja, naju prebudijo storži in iglice, ki pričnejo presenetljivo na gosto, padati z drevesa. Kaj je to?? Vsi pogledamo navzgor in vidimo........veveričko.! Ooooo, kako je črna in poskočna. Skače iz veje na vejo, gloda storžke, ter se presenetljivo, ne plaho spusti na tla. Je pa res, da je nezaupljiva. Verjetno do ljudi. Tako kot sem jaz. Skozi izkušnje življenja spoznaš, kako zmotno je zaupati ljudem. Tudi najboljšim. Pa že misliš - saj ni slab človek. Ne, ni slab človek, daleč od tega, zelo daleč. Venda