Lepo je, ko si mlad in živiš le za tisti trenutek. Za trenutek igrivosti, za trenutek norčije ali za trenutek ljubezni.
Potem si starejši, pa pridejo skrbi. Takšne in drugačne. Vsaj jaz sem takšna. Pa me skrbi za otroka, za moža, za starše, za službo, za pesjančka... Vse me nekaj skrbi, ali pa me je strah za koga. Ne vem, a ste vi tudi takšni? A nas mora res vedno nekaj skrbeti in nas biti strah?! Pomagati tako ne moremo nič. Ne vem, kaj je to v moji glavi. Nikoli nisem popolnoma mirna. Zakaj me mora vedno nekaj skrbeti?
Pa reče hčerka, mami, pojdive nekam same. Pozabive za nekaj dni na vse, samo midve.
Ubogala sem jo in sva odšli. Tisti trenutek, ko je letalo vzletelo in naju popeljalo med oblake, so črne misli odplavale.
Pogledam skozi okno in vidim čudovit prizor. Bila sem med in nad puhastimi belimi oblački. Kot bi bila angel, ki počiva na beli mehkobi in nas opazuje tja dol na zemljo.
Takrat sem opazila, kako je vse krhko, puhasto, skoraj neresnično, Jaz pa tam, sredi tega. Veste kakšno čudo je, da enostavno, ne padeš nekam dol na zemljo. Vse je v Božjih rokah, kot naše življenje. Krhko, nežno in kakšno srečo imamo, da smo zdravi, da smo v življenju prišli tako daleč. Lahko bi bilo drugače. Saj veste, malo veter popiha, pa se vse obrne, vidiš popolnoma drug prizor. In svet je tako lep, če ga ne grenimo s prepirom, nevoščljivostjo in hudobijo. Tako kot je nebo čudovito brez sivih, težkih oblakov. Nekateri so pa tako zateženi in negativni. Verjetno nebi bili zadovoljni tudi, če jim ponudiš milijon evrov, našli bi vzrok, da je kufer pretežak.
Poskušajmo najti mir v sebi. Zamižati je treba, pomisliti na kaj lepega, na koga, ki ga imaš rad, ali pa z mislimi poleteti med puhaste oblake, kjer raste mir. Poskušajmo biti dobri, saj dobrota je kot hoja po snegu. Ne sliši se, a za njo ostaja sled.
Komentarji
Objavite komentar