Preskoči na glavno vsebino

Ko te prebudi veverica

Sedim z dišečo, črno kavico v roki, ki mi jo skuha mož. Veste, tista je veliko bolj dobra, kot če jo skuham sama. Počasi jo srebam in razmišljam o stvareh, ki se bodo morda zgodile ali pa nikoli. Pred mano, kot vedno pri nogah, sedi pesjanči in opazuje, kako mimo prileti ptica in sede na bor. Kako si dovoli lesti mravlja proti njemu, najbolj pa gleda proti morju ribiško ladjo, ki je priplula mimo. Verjetno je polna nalovljenih rib in s svojo težo reže valove.
Iz vsega tega razmišljanja, naju prebudijo storži in iglice, ki pričnejo presenetljivo na gosto, padati z drevesa. Kaj je to?? Vsi pogledamo navzgor in vidimo........veveričko.! Ooooo, kako je črna in poskočna. Skače iz veje na vejo, gloda storžke, ter se presenetljivo, ne plaho spusti na tla.
Je pa res, da je nezaupljiva. Verjetno do ljudi. Tako kot sem jaz. Skozi izkušnje življenja spoznaš, kako zmotno je zaupati ljudem. Tudi najboljšim. Pa že misliš - saj ni slab človek. Ne, ni slab človek, daleč od tega, zelo daleč. Vendar zaupanje je čisto nekaj drugega. Saj lahko zaupaš, ampak tisto kar te teži in boli, samo nekomu. Pa sem. Pa nič zato. Saj smo samo ljudje, vsak s svojo zgodbo življenja. Vsak s svojimi težavami ali radostmi. Vsak je z nečim posebnež in prav je tako.
Velikokrat imam v mislih mojo hčero, ki mi je rekla: "Veš mami, lev dobro ve, da ga ti ne boš pojedel, vendar to še ne pomeni, da on ne bo pojedel tebe." Ima prav, ne?!
Včasih pač moramo s svojimi zablodami popestriti življenje drugim. Ja s čim bi se pa potem nekateri ukvarjali, če ne z nami? Pustimo jim veselje, mi se pa zgledujmo po tisti veverički na začetku bloga. Saj veste, vzame ti pogled s svojo posebnostjo in ti ne zaupa.






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več