Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Vsi imamo doma nekaj, kar lahko objamemo, za kar se razveselimo ob vsakem trenutku, cartamo, božamo, ljubimo... V glavnem, smo srečni s to malenkostjo. Saj veste, sreča je v majhnih stvareh doma. Mi imamo pesjančija in za nas ni čisto navaden pes, ni kar nekaj. No, že beseda majhen, je za njega smešna. Ni majhen po velikosti, ravno nasprotno, je ogromen. Ampak... za nas je majhen, ljubek, nežen, večinoma igriv. In za nas, so velike stvari nekaj drugega. Velika stvar je - biti srečen, v življenju nekaj ustvariti in ne samo podedovati. Si privoščiti potovanje, od katerega odneseš veliko. Pa ne materialnega. Odneseš spoznanje, da je povsod lepo, a doma pa najlepše. Velika stvar je tudi, da svojo glavo obogatiš z znanjem, ki ga slišiš od starejših, izkušenih ljudi. Jaz imam to srečo, saj s starejšimi, modrimi ljudmi preživim polovico dneva. Od njih sem odnesla, da moč ni samo v rokah, ampak v glavi. Velika stvar je, da ti v tem krutem svetu uspe ohraniti tisto, kar je pa res naj

Včasih nas nosi življenje kot razburkano morje. Pa je dobro, če gre seveda, da vržemo sidro in se umirimo, ustalimo, zasidramo. Uživamo v tistem, kar imamo, kar nam je dano. Želimo in hrepenimo po nečim, ki je nemogoče. Pa naj bo to neko noro potovanje, neka čudežna ljubezen ali pa nekaj čisto drugega, za kar vemo, da je nemogoče. Mi bi pa vseeno imeli. In se spustimo na pot za nemogočim, za željami, za sanjami. Tega pa ni. Je kot mavrica, ki je, ampak daleč... in na koncu se razblini, izniči, izpuhti. Ste se kdaj vprašali, zakaj pa to imam kar že imam?? Zakaj pa to ni bilo nedosegljivo? Zato, ker je ravno to, bilo namenjeno nam. Drugo, za nas nedosegljivo, je namenjeno drugemu. In če bi mi to izsilili, nebi bili srečni. Zato je po moje tako. Pustimo kar ni naše, ne kradimo sreče drugim, kot ni prav, da jo drugi nam. Vsak se mora boriti zase in vsak dan si moramo reči: "Moja sreča s soncem vzhaja!" Poskusimo uživati, še smo mladi, še smo lepi. Življenje imamo pa samo e

Morje je polno čudes, nebo se šibi od zvezd in mi smo živi med obema. Zopet sem tukaj. Tukaj, kjer telo in duša, najdeta svoj mir. Ob morju, seveda. Vendar tokrat, malo dlje, malo globlje na jug. In zopet sedim čisto ob morju. Slišim le zvok valov, ki jih morje pošilja, ob menjavi plime in oseke. Tam, v daljavi vidim lučke, ki iz daljnega otoka, valovijo v morju. V tej temni noči, je tudi na nebu milijon lučk. Tu in tam, se katera popelje čez nebo. Ne, ni zvezdni utrinek, ampak letalo, ki preletava nebo. Pa slišim Nathana, ki čisto narahlo, zarenči proti morju in vidim še eno lučko. Čolniček, ribiški čolniček, ki z utripajočo lučko privablja ribe v mrežo. Pesjanči seveda ne ve, kaj je to, zato z zanimanjem opazuje to premikajočo se lučko. Čisto narahlo popiha vetrič, toliko, da prinese vonj po rožmarinu, ki ga je "gazdarica" malo prej obrezovala. Čudovit vonj. Oljke so polne sadežev. Tukaj v kampu jih ne obirajo, zato že zelo ali pa prezrele olive padajo na tla. Na