Preskoči na glavno vsebino

Noč

Morje je polno čudes, nebo se šibi od zvezd in mi smo živi med obema.
Zopet sem tukaj. Tukaj, kjer telo in duša, najdeta svoj mir. Ob morju, seveda.
Vendar tokrat, malo dlje, malo globlje na jug.
In zopet sedim čisto ob morju. Slišim le zvok valov, ki jih morje pošilja, ob menjavi plime in oseke. Tam, v daljavi vidim lučke, ki iz daljnega otoka, valovijo v morju. V tej temni noči, je tudi na nebu milijon lučk. Tu in tam, se katera popelje čez nebo. Ne, ni zvezdni utrinek, ampak letalo, ki preletava nebo.
Pa slišim Nathana, ki čisto narahlo, zarenči proti morju in vidim še eno lučko. Čolniček, ribiški čolniček, ki z utripajočo lučko privablja ribe v mrežo. Pesjanči seveda ne ve, kaj je to, zato z zanimanjem opazuje to premikajočo se lučko.
Čisto narahlo popiha vetrič, toliko, da prinese vonj po rožmarinu, ki ga je "gazdarica" malo prej obrezovala. Čudovit vonj. Oljke so polne sadežev. Tukaj v kampu jih ne obirajo, zato že zelo ali pa prezrele olive padajo na tla. Na daleč zgleda trava pod oljkami od vseh teh sadežev modra. Meni je všeč. Pesjanči pa caplja po vsem tem, ter tu in tam prinese v gobčku kakšno olivo. Ni mu všeč ta trpek okus, vendar se ne more premagati.
Ne samo noči, tudi dnevi so tukaj, ta letni čas, še čudoviti. Ravno prav topli in najhrabrejši se celo kopajo. No, moj mož in pesjan seveda. Ne pusti moža samega v vodo. Odplava do njega in ga z gobčkom zgrabi za roko, ter ga vleče ven. Bilo je smešno, ni našel roke, pa ga je hotel zagrabiti za nos in povleči iz vode.
Pes uživa, ker ni sparine. Leži na plaži, se premetava, teka okrog avtodoma, ali pa sedi in opazuje okolico. Vam povem, čisto nič mu ne manjka.

Življenje je kot morje - potujemo brez konca. Vse kar ostane za nami, je samo spomin na nekatere ljudi, ki so se nas dotaknili kot valovi.







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več