Preskoči na glavno vsebino

Naš pesjanči

Vsi imamo doma nekaj, kar lahko objamemo, za kar se razveselimo ob vsakem trenutku, cartamo, božamo, ljubimo... V glavnem, smo srečni s to malenkostjo. Saj veste, sreča je v majhnih stvareh doma.
Mi imamo pesjančija in za nas ni čisto navaden pes, ni kar nekaj. No, že beseda majhen, je za njega smešna. Ni majhen po velikosti, ravno nasprotno, je ogromen. Ampak... za nas je majhen, ljubek, nežen, večinoma igriv. In za nas, so velike stvari nekaj drugega.
Velika stvar je - biti srečen, v življenju nekaj ustvariti in ne samo podedovati.
Si privoščiti potovanje, od katerega odneseš veliko. Pa ne materialnega. Odneseš spoznanje, da je povsod lepo, a doma pa najlepše.
Velika stvar je tudi, da svojo glavo obogatiš z znanjem, ki ga slišiš od starejših, izkušenih ljudi. Jaz imam to srečo, saj s starejšimi, modrimi ljudmi preživim polovico dneva. Od njih sem odnesla, da moč ni samo v rokah, ampak v glavi.
Velika stvar je, da ti v tem krutem svetu uspe ohraniti tisto, kar je pa res najpomembnejše - zdravje seveda. In molim za tiste, ki jim zdravje ponagaja. Da se poberejo in gredo naprej.
Velika stvar je pa tudi, da si človek, ki deli ljubezen in ne sovraštvo. Bodimo to!
Velika stvar je tudi to, da imaš ob sebi človeka, ki ti stoji ob strani tudi, ko si utrujen, bolan, ali pa ko zaideš na brezglave poti, pa si sam ne znaš pomagati. Hvala Bogu jaz imam in hvaležna sem, da je tako. Ga imate vi? Prav gotovo. Dobro poglejte. Včasih ne vidimo dobro. Pa saj smo samo ljudje.
Sedaj vidite, kaj so za mene velike stvari. Pesjanči je pa tista velika drobna sreča, ki jo imam vedno ob sebi. Ljubeč, igriv in vedno pripravljen na vse.
Stara modrost pravi, da pridejo v življenju stvari, ki jih nikoli več ne moremo spremeniti. To je beseda, ki smo jo izrekli; priložnost, ki smo jo zapravili in čas, ki je potekel.









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več