Ko se kaj slabega zgodi, ko se tako rekoč pravljica konča, odidejo vsi in takrat vidiš, kdo ob tebi ostane, kdo je zate junak. Pa misliš, da več ne obstaja raj, da zate ni zdravila. Potem... enkrat pa začutiš, kdo je ob tebi ostal. Saj veste, včasih kdo komaj čaka, da ti rani del srca. Nič zato, saj vemo, da bo nekoč gorel na grmadi preteklih čustev. Močno moramo vdihniti zrak in kaj? Spet moramo ujeti svoj korak in se spomniti na rek: "Nikoli ne glej navzdol, razen ko vežeš vezalke na svojih čevljih." Tako pač je, ker smo ljudje. Žival je nekaj čisto drugega. Naš pesjanči ne bo nikoli lajal v nekoga, ker ima zelene hlače ali pa, ker nima prave barve las in skodrane frizurce. On bo človeka začutil s srcem in če mu ne bo všeč, se bo samo umaknil. A ni bolje, da jočemo od sreče? A ni bolje, da vzamemo nekomu del srca zato, da ga ljubimo? Res, da vsi med sabo ne moremo biti kar prijatelji in si kar pomagati. To ne gre. Je pa tudi res, da če ti ni nekdo simpatičen iz katere