Preskoči na glavno vsebino

Ne joči, da srce ne poči

Ko se kaj slabega zgodi, ko se tako rekoč pravljica konča, odidejo vsi in takrat vidiš, kdo ob tebi ostane, kdo je zate junak.
Pa misliš, da več ne obstaja raj, da zate ni zdravila. Potem... enkrat pa začutiš, kdo je ob tebi ostal.
Saj veste, včasih kdo komaj čaka, da ti rani del srca. Nič zato, saj vemo, da bo nekoč gorel na grmadi preteklih čustev.
Močno moramo vdihniti zrak in kaj? Spet moramo ujeti svoj korak in se spomniti na rek: "Nikoli ne glej navzdol, razen ko vežeš vezalke na svojih čevljih."
Tako pač je, ker smo ljudje. Žival je nekaj čisto drugega. Naš pesjanči ne bo nikoli lajal v nekoga, ker ima zelene hlače ali pa, ker nima prave barve las in skodrane frizurce. On bo človeka začutil s srcem in če mu ne bo všeč, se bo samo umaknil.
A ni bolje, da jočemo od sreče? A ni bolje, da vzamemo nekomu del srca zato, da ga ljubimo?
Res, da vsi med sabo ne moremo biti kar prijatelji in si kar pomagati. To ne gre. Je pa tudi res, da če ti ni nekdo simpatičen iz kateregakoli razloga, ga  pusti. Pusti ga in ne drezaj v njega, ne škoduj mu. Saj tudi mi nismo kar vsakemu pisani na kožo. Oh joj, saj smo včasih vsi tečni, naveličani vsega, zoprni. In strašno veseli, če nekdo še dreza vate.
Kakorkoli že, imejmo radi. Najprej sami sebe, potem pa vse ostale. Naj jočemo od sreče. Če ne svoje, pa od sreče drugega.
Indijanci pravijo:
Išči sebe skozi sebe. Ne dovoli drugim, da upravljajo tvojo pot. To je tvoja pot in le tvoja - drugi lahko gredo s tabo, ampak ne morejo iti namesto tebe.
































Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima