Preskoči na glavno vsebino

Nov čas

Pozno popoldne je. Skoraj večer. Malce prehlajena in utrujena od napornega dne, sedim na sedežni. Pesjanči spi ob meni. Tišči se me in se naslanja name. V tem dremežu brca z nogami, kot bi hotel nekam steči. Nekaj lepega se mu sanja. Potiho igra moj najljubši cd. Ravno prav, da razmišljam o letu, ki je še čisto mlado, čisto neprehojeno in polno upanja za vsakega od nas.
Se mi bodo uresničili postavljeni cilji? Tokrat imam bolj realne in bolj postavljene na zemljo. Čeprav si bom mogoče drugo leto rekla isto kot letos: "Eh Joli, preveč sanjaš, preveč želiš, preveč upaš. Iz sanj si že enkrat naredila magisterij. Te še ni izučilo?" Veste kaj, verjetno me ne bo nikoli izučilo. Pa se sploh ne sekiram.
Upam, zopet upam, da bo to leto streznilo nekatere ljudi. Ja, v mislih imam določene osebe, da bodo ugotovile, kaj je prava lepota. Da bodo nehale ocenjevati ljudi kdo je najlepši, najboljši. Naj ugotovijo, da prava lepota izvira iz globine človeka. Naj pomislijo, kako bi se one počutile v vlogi ne-lepega?!
Pa razmišljam naprej. Kam bomo letos odpotovali?? Nam bo uspelo maja priti do Nizozemske, se bomo s pesjančkom sprehajali med polji barvastih tulipanov? Nam bodo jemali pogled mlini na veter? Mogoče.
Veliko stvari se mi podi po moji raztreseni glavi. Tudi to, kako bo lepo, ko se preselimo na domačijo in bo imel Nathan namesto betona, travo. Kako bomo iz dvorišča opazovali krave na paši, sprehajanje srn in lahko bom v miru opazovala ptice. Mož bo naredil valilnice in imela bom gugalnico v senci drevesa. No, no dovolj, že spet sanjam.
Tudi služba se mi podi po glavi. Ni lahko delo, pa da Bog da, da ga še dolgo opravljam.
Vem, da nam bo vsem to leto uspelo kvalitetno živeti, si kaj dobrega privoščiti in malce med oblake poleteti. Tudi tebi.

Res, da sem močna ženska, vendar tu in tam tudi jaz potrebujem koga, da me prime za ramo in reče: "Vse bo dobro."
In ga imam.















Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več