Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Saj poznate tole pesmico od Ferija Lainščka. Krasna pesem. Tolikokrat sem jo prebrala in to samo zato, da se iz nje kaj naučim, da me na kaj spomni. Ne, da bi jo znala na pamet, ampak, da bi živela po njej. Tako, kot bi morali vsi. Da ne grem za tisto čredo kot ovčka. Kaj pa če ne gredo v pravo smer? Pa bom šla kar za njimi?! Zakaj? Saj znam razmišljati s svojo glavo, saj imam svoje noge. Če že nisem postala, kar sem želela postati, potem vsaj ne bom, kar ne želim biti. Zakaj bi se delala, da sem ena urejena dama s klobukom, če to nisem. Pa res nisem. Urejena sem po moje, po svoje.  Zakaj bi večerjala po hotelih, če nisem to jaz. Rajši narežem paradižnik z vrta, mož na oglju pripravi meso in to je to. To sem jaz. Ob svečki zunaj pričakati zvezdno noč, zraven čebljati in srkati penino, pa seveda pesjančka malo pobožat. Pa ne rečem, da je to najboljše za vse. Zato, pa če ti je všeč, pojdi tja, bodi tam, pa če tudi sam. Boljše, kot se dolgočasiti in delati tisto, kar nisi. Bodi to, k

Takole teče čas. Hitro. Kar prehitro, ko se kaj lepega dogaja. Recimo, prosti dnevi v službi, pa kako druženje s prijatelji, ali pa kakšen lep nedeljski izlet. Sem pomislila, sedaj bi pa že lahko kakšen blog napisala. Idej imam polno, pa vidim, da je že minil cel mesec, kar sem nazadnje pisala. Predolgo. Je pa res, da pišem še kaj drugega. Tri mesece smo že v novem domu. Kar ne morem verjeti. In kaj sem v tem času opazila?! To, da se tukaj zelo dobro počutim. Nič ne pogrešam, prav nič. Tudi prejšnjih sosedov ne. To pa zato, ker so že bili pri nas in smo se imeli prav prijetno in vem, da bodo še večkrat prišli, saj so zelo dobri ljudje. Počutim se, kot da sem nekje tam daleč v čas nazaj, na obisku pri stari mami. Uredila sva si tako, čisto po domače, podobno kot so imeli nekdaj. Imamo tudi marof in kozolec. Res ni domačih živali, vendar nekje v srcu čutiš, da so nekdaj bile. Kar vidim, kako stara mama "molze" kravo, mačka pa sedi tam ob njej in čaka curek svežega mleka. L