Preskoči na glavno vsebino

Ne bodi kar nisi

Saj poznate tole pesmico od Ferija Lainščka. Krasna pesem. Tolikokrat sem jo prebrala in to samo zato, da se iz nje kaj naučim, da me na kaj spomni. Ne, da bi jo znala na pamet, ampak, da bi živela po njej. Tako, kot bi morali vsi. Da ne grem za tisto čredo kot ovčka. Kaj pa če ne gredo v pravo smer? Pa bom šla kar za njimi?! Zakaj? Saj znam razmišljati s svojo glavo, saj imam svoje noge. Če že nisem postala, kar sem želela postati, potem vsaj ne bom, kar ne želim biti.
Zakaj bi se delala, da sem ena urejena dama s klobukom, če to nisem. Pa res nisem. Urejena sem po moje, po svoje. 
Zakaj bi večerjala po hotelih, če nisem to jaz. Rajši narežem paradižnik z vrta, mož na oglju pripravi meso in to je to. To sem jaz. Ob svečki zunaj pričakati zvezdno noč, zraven čebljati in srkati penino, pa seveda pesjančka malo pobožat. Pa ne rečem, da je to najboljše za vse. Zato, pa če ti je všeč, pojdi tja, bodi tam, pa če tudi sam. Boljše, kot se dolgočasiti in delati tisto, kar nisi. Bodi to, kar si in če določenim ljudem pač nisi všeč, izberi nove.
Že tako in tako, se je treba vedno nekaj prilagajati, se strinjati, se podrejati. Res, da ne moremo v življenju delati kar vse po svoje. Ampak... tam kjer lahko, pa zakaj ne? Tako se sprostiš, umiriš in tista zoprna napetost izgine.
Enkrat, ko boste nekje, kamor so vas skoraj prisilili, ali pa ste odšli, da ste komu ustregli, kjer se ne počutite prijetno; stopite stran, ven, proč od vsega nekaj korakov. Občutili boste olajšanje. Zadihajte in pomislite: "Zakaj sem tu?"
Veste zakaj smo se preselili na domačijo? Ker se v naselju, med samimi strehami, nismo več dobro počutili. Čutili smo nekaj negativnega, nekaj, kar nam je reklo - dovolj je bilo -. Zato smo tukaj, med travniki in polji, med drevjem in trto. Tam nismo bili več mi. Sedaj smo, zopet smo.
Če se vam dogaja kaj podobnega, poskušajte spremeniti in bodite kar ste, kajti vsa druga mesta so že zasedena.
                                   
                                                          Vsi hodijo v vrsti,
                                                          jaz grem pa po svoje,
                                                          brez veze, brez veze,
                                                          pa vendar lepo je.....









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več