Takole teče čas. Hitro. Kar prehitro, ko se kaj lepega dogaja. Recimo, prosti dnevi v službi, pa kako druženje s prijatelji, ali pa kakšen lep nedeljski izlet.
Sem pomislila, sedaj bi pa že lahko kakšen blog napisala. Idej imam polno, pa vidim, da je že minil cel mesec, kar sem nazadnje pisala. Predolgo. Je pa res, da pišem še kaj drugega. Tri mesece smo že v novem domu. Kar ne morem verjeti. In kaj sem v tem času opazila?! To, da se tukaj zelo dobro počutim. Nič ne pogrešam, prav nič. Tudi prejšnjih sosedov ne. To pa zato, ker so že bili pri nas in smo se imeli prav prijetno in vem, da bodo še večkrat prišli, saj so zelo dobri ljudje.
Počutim se, kot da sem nekje tam daleč v čas nazaj, na obisku pri stari mami. Uredila sva si tako, čisto po domače, podobno kot so imeli nekdaj. Imamo tudi marof in kozolec. Res ni domačih živali, vendar nekje v srcu čutiš, da so nekdaj bile. Kar vidim, kako stara mama "molze" kravo, mačka pa sedi tam ob njej in čaka curek svežega mleka. Lastavice letajo in si pletejo gnezda....
No, imamo pa miške, ja, to pa imamo, hahaha. Pa naj bodo, saj zato pa je hlev. Pesjanči teka za sosedovo mačko, obiskujejo nas štorklje. Res imamo vse, kar pomiri dušo in te napolni z nekim prijetnim, toplim občutkom.
Čeprav na tej domačiji ne čutimo potrebe po dopustu, se odpravimo vseeno. Rada bi delila z vami prizor iz dopusta, ki mi je dal misliti.
Seveda smo bili na morju v kampu. Ja kje drugje pa, glede na našega pesjana.
Veste, rada opazujem krošnje dreves. Pa opazim dve veverički. Najprej rjavo, nato pa še črno. Oh kako posrečeno tekanje iz veje na vejo, iz drevesa na drevo. Tri dni. Četrti dan se je zgodilo pa nekaj...
Lovili sta se po krošnji borovca in kar naenkrat se odlomi veja. Ti nesrečnici padeta direktno na tla. Bilo je globoko. Ena se je pobrala, druga pa obležala na tleh. Je bil šok? Si je kaj polomila? Poginila? Ne vem. Vem samo, da jo je druga z gobčkom zagrabila, se trudila in trudila, plezala po deblu in jo odnesla v krošnjo drevesa, kjer sta izginili nekje visoko.
To je bil šok tudi zame in kar nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem videla to usmiljenje in srčnost veverice.
Vidite, če znaš opazovati naravo vsaj malo, se lahko marsikaj naučiš. Mogoče sem to videla ravno s kakšnim razlogom. Morda sem naredila kaj narobe in mi je bilo to v poduk. Morda pa v opozorilo, kako mnogokrat hudičevo rabimo drug drugega.
Komentarji
Objavite komentar