Ob oknu zagledam luno. Se mi zdi, da je še bolj žareča kot po navadi. Začutim neko notranjo toplino in kar spolzim v tisti otroški čas, kateri se mi zdi, da je bil še včeraj. Sem v mislih videla Božička, ki je zapregel sani, jelenčke. V prvi vrsti Rudolf z rdečim nosom, na saneh pa kup daril. Kroži okrog lune, se vozi po nebu in kar slišim njegov ho ho hoooo. Pa ne recite, da vi nikoli niste verjeli v Božička, da niste imeli teh sanj, da si niste želeli, da bi eno darilce padlo iz njegovih sani, ravno k vam. Jaz sem si prav želela poklicati v nebesa. Se še spomnite prvega darila pod božičnim drevescem? Jaz se. Pri teti Roziki. Bila je majhna, v svetleč papir, zavita čokolada. Ooooo, moje velike, željne oči. Najdragocenejši mi je bil tisti papir in rdeč trakec z mašno. To je bilo sreče. Tedaj sem v srcu začutila nepopisno srečo in se pričela zavedati, da poleg staršev, še nekdo misli name. Neznanec, ki ni bil neznanec. Prišel je tako tiho in skrito, da ga nisem videla, le začuti