Preskoči na glavno vsebino

Ljubezen in naš pes svetega Huberta

Ko se takole sprehajam po travniku, vidim marsikaj, ali pa bom rekla veliko, morda nekdo drug tega sploh ne opazi. Vidim poti, ki so shojene od ljudi in od živali. Pa ne samo od pesjančkov, tudi od srn, ki z belimi ritkami skačejo, iščejo hrano, hkrati pa se nam plaho umikajo. Nimajo se kam skriti.
Jesen je že globoko zakorakala med nas, kmetje so pospravili pridelke, polja so prazna. Le srne iščejo po upostošenem polju koruzo, ki je kmetu pri spravilu le te, padla z voza.
Narava se je res že čisto pripravila na zimski počitek. Ampak....
Ni vse tako pusto, kot se zdi. Tu in tam še pokuka sonček izza oblakov, vrane s svojim vreščanjem preletavajo polja. Siničke in vrabčki veselo žvrgolijo po krmilnicah. Pa seveda naš Nathan, tudi on bi najraje žvrgolel, če bi znal. Naj vam povem zgodbo.
Kot vsak dan, smo tudi takrat šli na sprehod. Že od daleč vidimo dva, ki se sprehajata s psom. Lepim, velikim. Gosto in dolgo dlako, z dvignjeno zvedavo glavico. Ojoj, ni na povodcu! Se hitro obrnemo in gremo v drugo smer. Naslednji dan isto, pa naslednji spet. Sva bila prepričana, da je samček in bi se lahko zravsala. Ja, oba velika in Bog ve, kaj bi bilo, če se srečata?!
Vedno, ko so šli mimo naše ograje, je Nathan lajal in se repenčil. Skakal je kar po zadnjih tačkah, ter se dvigoval, bil je višji od ograje, da je bolje videl. Enkrat pa pridejo bliže. Povedo, da je psička, tudi še mlada. Tisa ji je ime, je Bernska planšarka. Veste kako je lepa in priljubljena. In od takrat naprej, je naš pesjan zaljubljen. No, tudi ona ni čisto brez čustev. Lepo jih je videti, ko tekata po travniku, lovita drug drugega in res je zanimivo gledati to pasjo ljubezen.
Pa saj smo vsi malce zaljubljeni, ali pa imamo koga iz srca radi. Ob vsem tem, je ta turoben in včasih krut svet, kar lepši,
                                                     Včasih srce ve več kot možgani,
                                                     včasih  srce v greh te premami,
                                                     včasih si sam in ne znaš več naprej,
                                                     le srcu prisluhni in se nasmej.










Komentarji

  1. Krasen zapis, od srca, kot se rece.
    Sem res vesela,da si našla pogum in šla po poti svoje sreče.
    Uživajte in lepi pozdrav!!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima