Preskoči na glavno vsebino

Moj Božič - moje sanje

Ob oknu zagledam luno. Se mi zdi, da je še bolj žareča kot po navadi. Začutim neko notranjo toplino in kar spolzim v tisti otroški čas, kateri se mi zdi, da je bil še včeraj. Sem v mislih videla Božička, ki je zapregel sani, jelenčke. V prvi vrsti Rudolf z rdečim nosom, na saneh pa kup daril. Kroži okrog lune, se vozi po nebu in kar slišim njegov ho ho hoooo.
Pa ne recite, da vi nikoli niste verjeli v Božička, da niste imeli teh sanj, da si niste želeli, da bi eno darilce padlo iz njegovih sani, ravno k vam. Jaz sem si prav želela poklicati v nebesa.
Se še spomnite prvega darila pod božičnim drevescem? 
Jaz se. Pri teti Roziki. Bila je majhna, v svetleč papir, zavita čokolada. Ooooo, moje velike, željne oči. Najdragocenejši mi je bil tisti papir in rdeč trakec z mašno. To je bilo sreče. Tedaj sem v srcu začutila nepopisno srečo in se pričela zavedati, da poleg staršev, še nekdo misli name. Neznanec, ki ni bil neznanec. Prišel je tako tiho in skrito, da ga nisem videla, le začutila.
Veste kaj vam želim!? Da se za te praznike, v katerih se skriva ena sama toplina, umirite. Si skuhate ingverjevega čajčka z medom in limono, ter razmislite, kaj je v življenju vredno početi in kaj ne. Pa ne samo za druge. Vi ste tisti, ki ste največ vredni in tisti, za katerega morate najprej poskrbeti. Radi se imejte, pa naj se zgodi, kar nam je usojeno. Saj včasih srečamo usodo prav na tisti poti, ki smo jo izbrali, da bi se ji izognili. Kar mora priti, bo prišlo ravno ob pravem času.
Kot otroci, smo verjeli v Božička, v nekaj, kar še nismo zares nikoli videli. 
Vidite, tako vneto, tako iz srca, s takšnim žarom, bi morali verjeti v življenje. To pa imamo. Sedaj. Morda ga jutri več ne bo. Kdo ve? Zato zamižimo, usedimo se na Božičkove sani in odpotujmo... v lepše, brezskrbno življenje.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več