Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Kaj je že to? Včasih so imeli v hiši kot, kjer je bil obešen križ, na njem pa Bogec. Okrašen je bil s papirnatimi rožcami, da je kar jemal pogled. Ljudje so se večkrat obrnili v ta kot, se pokrižali in tudi pomolili. Tudi jaz imam svoj prostor, kjer rada posedim. To je kot balkona in od tam gledam proti cesti. Razmišljam o tem ali onem, ali pa nič ne razmišljam. Samo sedim in čakam. Pa ne vem kaj. Če je noč, gledam in iščem zvezde. V gozdu imam razvejano drevo, h katerem se zatečem in ga objamem. Tudi v sobi imam svoj kotiček, kjer sem sedaj in pišem. Zelo rada pišem. Včasih, ko nimam komu povedati, napišem na list in potem vržem. Veste kako mi to pomaga. Verjetno imate tudi vi, kje svoj kotiček, kamor se zatečete in uživate svoj mir. Mogoče pa stoji kje na samem križ, ki je obdan s cipresami in tam postojite ali posedite in si olajšate dušo. Tudi moj Natan ima svoje kotičke. Najrajši ima svojo posteljico ali pa svoj prostor na sedežni. Tam se zlekne in raztegne in Bog ve ka

Ja, živemu človeku se vse zgodi, boste rekli. Psu pa tudi, veste. Naš Natan je že en tak bučman, ki povsod vtika svoj radovedni nos. In potem se zgodi to, kar se je zgodilo. En lep prijazen dan, nič slabega sluteč, gresta mož in pesjanči na sprehod. Nič kaj prida ni hoditi po razmočenih poteh, sploh pa ne, če je na njih še malo snega. Že če greš sam, je malce zoprno, če te pa vsake toliko časa, povleče krepko čez šestdeset kilogramski pesjan, je pa pot še zoprnejša. No, Natana moram pohvaliti. Se je že kar lepo umiril na sprehodih. Priden je in tukaj se pozna moževa vztrajnost. Ampak...ko pride nasproti nekdo, bi ga pesjan še vedno šel najraje prevohat. To ga še moramo odvaditi, ali pa mora še malo odrasti. Ne vem. No, če nadaljujem, gresta lepo po poti in nekaj stran, se pojavi nekdo z manjšim psom na povodcu. Natan na vsak način proti njemu, razmočena pot in mož ga ni mogel zadržati. Pa pravi nasproti prihajajoči: pusti, naj se povohata. Čeprav to ne delamo, je mož vseeno do

Pravijo, da so mame srce doma. Pa še res je, bom rekla. Saj veste, mame so kot gumbi, vse držijo skupaj. Pa ne, da so očetje manj vredni, kje pa! Oni imajo drugo pomembno vlogo in jih imamo zelo radi. Toliko pesmi je napisanih o mamah in toliko lepih, toplih besed. Pa je res? Pa je povsod tako? Večina verjetno je. So pa tudi izjeme, kot povsod in včasih bolje, da ne vemo, kaj se drugje dogaja. Jaz zase ne vem, če sem srce našega doma. Trudim se. Včasih se mi ponesreči, pa saj to se verjetno kdaj vsaki mami. Slaba tolažba, boste rekli. Res je, nikoli se ne ozirajmo na druge, trudimo se po svojih močeh. En tak, čisto poseben srček našega doma, je pa naš pesjanči. Njega smo sprejeli, kot pravega člana družine. Je središče pozornosti. Če ga nočeš videti, ga vidiš. Vedno je nekaj, s čimer pritegne pozornost. Če ne s pridnostjo, pa z razgrajaštvom. Nikoli ni v breme in nikoli si nisem mislila, da lahko samo ena žival družini toliko pomeni. Prinese toliko sreče, smeha, nežnosti in lump