Preskoči na glavno vsebino

Se zgodi

Ja, živemu človeku se vse zgodi, boste rekli.
Psu pa tudi, veste.
Naš Natan je že en tak bučman, ki povsod vtika svoj radovedni nos. In potem se zgodi to, kar se je zgodilo.
En lep prijazen dan, nič slabega sluteč, gresta mož in pesjanči na sprehod. Nič kaj prida ni hoditi po razmočenih poteh, sploh pa ne, če je na njih še malo snega. Že če greš sam, je malce zoprno, če te pa vsake toliko časa, povleče krepko čez šestdeset kilogramski pesjan, je pa pot še zoprnejša. No, Natana moram pohvaliti. Se je že kar lepo umiril na sprehodih. Priden je in tukaj se pozna moževa vztrajnost. Ampak...ko pride nasproti nekdo, bi ga pesjan še vedno šel najraje prevohat. To ga še moramo odvaditi, ali pa mora še malo odrasti. Ne vem.
No, če nadaljujem, gresta lepo po poti in nekaj stran, se pojavi nekdo z manjšim psom na povodcu. Natan na vsak način proti njemu, razmočena pot in mož ga ni mogel zadržati. Pa pravi nasproti prihajajoči: pusti, naj se povohata. Čeprav to ne delamo, je mož vseeno dovolil. In kaj! Res sta se povohala in Natan bi se malo poigral. Manjši psi so pa hudi. Hudobno je zarenčal in Natana v hipu ugriznil za uho. Ni hotel spustiti. Naš bučman malo zacvili in se uleže na tla ter trpi. Pes ga ne izpusti, tako, da je bilo potrebno posredovati. Pa veste, da bi naš pesjan, tistega psa lahko pojedel za malico. Ampak, Natan ima tako mehko srce, da nebi storil nikomur nič, samo igral bi se. Še brani se ne.
Tukaj je bil kriv Natan, ker je rinil k njemu. Ima poškodovano uho, pa ne preveč. Nadaljevala sta s sprehodom, vendar žal, ni Natana to nič izučilo. Haha, za kazen je dobil še klopa. Prav ste prebrali, klopi so že lačni.
Življenje ni pravično in ne krivično. Življenje je le polno lekcij, za katere nikoli ne vemo kdaj pridejo
in kdaj smo na vrsti.






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več