Preskoči na glavno vsebino

Srce mojega doma

Pravijo, da so mame srce doma. Pa še res je, bom rekla. Saj veste, mame so kot gumbi, vse držijo skupaj. Pa ne, da so očetje manj vredni, kje pa! Oni imajo drugo pomembno vlogo in jih imamo zelo radi.
Toliko pesmi je napisanih o mamah in toliko lepih, toplih besed. Pa je res? Pa je povsod tako? Večina verjetno je. So pa tudi izjeme, kot povsod in včasih bolje, da ne vemo, kaj se drugje dogaja.
Jaz zase ne vem, če sem srce našega doma. Trudim se. Včasih se mi ponesreči, pa saj to se verjetno kdaj vsaki mami. Slaba tolažba, boste rekli. Res je, nikoli se ne ozirajmo na druge, trudimo se po svojih močeh.
En tak, čisto poseben srček našega doma, je pa naš pesjanči. Njega smo sprejeli, kot pravega člana družine. Je središče pozornosti. Če ga nočeš videti, ga vidiš. Vedno je nekaj, s čimer pritegne pozornost. Če ne s pridnostjo, pa z razgrajaštvom. Nikoli ni v breme in nikoli si nisem mislila, da lahko samo ena žival družini toliko pomeni. Prinese toliko sreče, smeha, nežnosti in lumparije. Je pravi povezovalec družinskih članov. Skrbi za rekreacijo nas vseh. Pa ne kdaj pa kdaj. Vsak dan, vsak ljubi dan. Potem še pa naj kdo reče, da Natan ni srček našega doma. Pa še prav dobro se zaveda, da je tako.
Še vedno razmišljate, da bi imeli psa? Vam jaz povem, pojdite po njega.
Moje srce? Ko sem pred leti rodila, je pričelo hoditi zunaj mojega telesa.

                                                    Med nama je nekaj, kar ni le beseda,
                                                    iz take snovi je kot sanje,
                                                    med nama so časi, ko skupaj molčiva
                                                    in tiho verjameva vanje.
                                                                                          Feri Lainšček









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več