Kaj je že to?
Včasih so imeli v hiši kot, kjer je bil obešen križ, na njem pa Bogec. Okrašen je bil s papirnatimi rožcami, da je kar jemal pogled. Ljudje so se večkrat obrnili v ta kot, se pokrižali in tudi pomolili.
Tudi jaz imam svoj prostor, kjer rada posedim. To je kot balkona in od tam gledam proti cesti. Razmišljam o tem ali onem, ali pa nič ne razmišljam. Samo sedim in čakam. Pa ne vem kaj. Če je noč, gledam in iščem zvezde.
V gozdu imam razvejano drevo, h katerem se zatečem in ga objamem. Tudi v sobi imam svoj kotiček, kjer sem sedaj in pišem. Zelo rada pišem. Včasih, ko nimam komu povedati, napišem na list in potem vržem. Veste kako mi to pomaga.
Verjetno imate tudi vi, kje svoj kotiček, kamor se zatečete in uživate svoj mir. Mogoče pa stoji kje na samem križ, ki je obdan s cipresami in tam postojite ali posedite in si olajšate dušo.
Tudi moj Natan ima svoje kotičke. Najrajši ima svojo posteljico ali pa svoj prostor na sedežni. Tam se zlekne in raztegne in Bog ve kaj razmišlja. Verjetno o klobasi. Včasih se pa stisne čisto vase in je zvit kot mali makaronček. Svoj prostor ima pa tudi zunaj. To je rdeča preproga. Na njej sedi, leži, se preteguje ali pa gloda kakšno žemljo, ki si jo tri dni, nekje skrito suši. Ko je dovolj suha, si jo pesjanči prinese in med zobmi mu hrusta, kot bi jedel kost. Ja, tale moja brihta si kruh suši.
Če še nimate svojega kota ali prostorčka, ki se vam zdi, da je samo vaš, si ga najdite. Ni važno kje, samo da se včasih odklopite od vsega in ste sami s seboj. Prija.
Samo ge te odin čakat
ta v ravnico kraj vodej,
samo ge tan dugo glejdan,
kak ta voda, ta tečej.
Samo ge tan kamen vržen,
šteri se mi potopij,
samo ge šče itak vüpan,
ka ta prijdeš tüdi tij.
Feri Lainšček
Komentarji
Objavite komentar