Preskoči na glavno vsebino

Bohkou kot

Kaj je že to?
Včasih so imeli v hiši kot, kjer je bil obešen križ, na njem pa Bogec. Okrašen je bil s papirnatimi rožcami, da je kar jemal pogled. Ljudje so se večkrat obrnili v ta kot, se pokrižali in tudi pomolili.
Tudi jaz imam svoj prostor, kjer rada posedim. To je kot balkona in od tam gledam proti cesti. Razmišljam o tem ali onem, ali pa nič ne razmišljam. Samo sedim in čakam. Pa ne vem kaj. Če je noč, gledam in iščem zvezde.
V gozdu imam razvejano drevo, h katerem se zatečem in ga objamem. Tudi v sobi imam svoj kotiček, kjer sem sedaj in pišem. Zelo rada pišem. Včasih, ko nimam komu povedati, napišem na list in potem vržem. Veste kako mi to pomaga.
Verjetno imate tudi vi, kje svoj kotiček, kamor se zatečete in uživate svoj mir. Mogoče pa stoji kje na samem križ, ki je obdan s cipresami in tam postojite ali posedite in si olajšate dušo.
Tudi moj Natan ima svoje kotičke. Najrajši ima svojo posteljico ali pa svoj prostor na sedežni. Tam se zlekne in raztegne in Bog ve kaj razmišlja. Verjetno o klobasi. Včasih se pa stisne čisto vase in je zvit kot mali makaronček. Svoj prostor ima pa tudi zunaj. To je rdeča preproga. Na njej sedi, leži, se preteguje ali pa gloda kakšno žemljo, ki si jo tri dni, nekje skrito suši. Ko je dovolj suha, si jo pesjanči prinese in med zobmi mu hrusta, kot bi jedel kost. Ja, tale moja brihta si kruh suši.
Če še nimate svojega kota ali prostorčka, ki se vam zdi, da je samo vaš, si ga najdite. Ni važno kje, samo da se včasih odklopite od vsega in ste sami s seboj. Prija.

                                                              Samo ge te odin čakat
                                                              ta v ravnico kraj vodej,
                                                              samo ge tan dugo glejdan,
                                                              kak ta voda, ta tečej.

                                                              Samo ge tan kamen vržen,
                                                              šteri se mi potopij,
                                                              samo ge šče itak vüpan,
                                                              ka ta prijdeš tüdi tij.
                                                                                       Feri Lainšček









Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima