Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Kako vse diši. Sonce neverjetno toplo greje. V senčki je hlad, na sončku pa krasno. S svojimi nežnimi žarki, povrne vso toploto, ki nam jo je zima odvzela. Na modrem nebu je polno belih črt in po njih razpoznaš, v katero smer potujejo ljudje. Ko sedim v tem toplem sončku na kamnu ob morju, vidim kako daleč sega njegova modrina. Tam nekje se stika z nebom. In zvečer kar slišiš kako zacvrči, ko se vroče sonce potopi vanj. Daleč, daleč stran, vidiš bele obrise ladjic, ki pogumno plujejo po tem globokem morju in režejo valove. Meni včasih paše malo miru. No, sedajle sem sama in sedim na kamnu ob morju, ter razmišljam ... ne, nič ne razmišljam, ker morje tako prijetno pošilja valove proti meni, kot bi mi hotelo reči: "Sedaj si tu, odmisli vse, vse je v redu." Nattan je z možem pri avtodomu in počiva. Jutranji sprehod mu je dobro del, ga prijetno utrudil, pa primorska klima naredi svoje. Tudi sonce je vroče, zato mu lenarjenje še bolj diši. Je zelo priden. Bom rekla, uživa

Včasih, ko imam mir, ko sem sproščena, ko sem nekje, kjer se dobro počutim, zaprem oči in ... sanjam. Zamislim si, kako letim kot ptica med puhastimi oblaki. Kako sem rumeni metulj, ki ga veter v svojih krilih nosi iz cveta na cvet. Vprašam se, kaj ima ta metulj takrat v mislih ?! Včasih sanjam, da sem dežna kaplja in polzim nekomu po licu. Drugič si spet zamislim, da sem regratova lučka in ko popiha veter letim v vse smeri neba. Kdaj pa kdaj, moramo biti malo otroka. Nič zato, če nas misli odpeljejo malo stran ... tja, na drugo stran, tja, kjer ni skrbi, kjer smo sami, srečni. Sedaj zamižite vi in si zamislite ... Obuti ste v škornje in greste proti gozdu. Tam vas pričakajo mogočne smreke, hrasti, bukve. Hodite med njimi. Ptice tako veselo žgolijo, da je gozd en sam ptičji orkester, ki bi ga lahko poslušal še in še. Stopate po mehkem mahu, ki se vam kar ugreza pod nogami. Med mahom je polno podleska, ki se kar upogiba pod težo belih cvetov. Zavonjate trohnenje starih štorov

Stara legenda pravi, da je nebo, vrata v nebesa. Tam stoji sveti Peter z velikim železnim ključem v roki in čaka, da nas razporedi v pekel, vica ali nebesa. Tako kot tista igra, ki smo se jo otroci radi igrali. V roko smo vzeli cvet bele marjetke, trgali bele lističe iz cveta in govorili: pekel, vica, nebesa, ali pa ljubi, ne ljubi... Saj se spomnite. No, ko sem bila mala, sem večkrat gledala v nebo in iskala tista vrata, pred katerimi stoji sveti Peter. Dolgo sem zrla tja gor, gledala v vse smeri, a tistih vrat nisem nikoli videla. Če ste vsaj kanček romantika po duši, se sigurno kdaj zazrete v nebo in odplavate. Misli kar odtavajo, se odpeljejo z oblaki. Kaj vse vidiš na nebu. Je tako prostrano, da oko ne seže do konca. Tako široko srce bi morali imeti ljudje. Nebo se kar naprej spreminja. Enkrat je nežno modro, drugič je polno puhastih oblačkov, ki spreminjajo svojo obliko v krilih vetra. Kot bi se igralo s teboj in ti kazalo vse oblike, ti pa ugibaš kaj se prikazuje. Spet