Preskoči na glavno vsebino

Malo počitka

Kako vse diši. Sonce neverjetno toplo greje. V senčki je hlad, na sončku pa krasno. S svojimi nežnimi žarki, povrne vso toploto, ki nam jo je zima odvzela. Na modrem nebu je polno belih črt in po njih razpoznaš, v katero smer potujejo ljudje.
Ko sedim v tem toplem sončku na kamnu ob morju, vidim kako daleč sega njegova modrina. Tam nekje se stika z nebom. In zvečer kar slišiš kako zacvrči, ko se vroče sonce potopi vanj.
Daleč, daleč stran, vidiš bele obrise ladjic, ki pogumno plujejo po tem globokem morju in režejo valove.
Meni včasih paše malo miru. No, sedajle sem sama in sedim na kamnu ob morju, ter razmišljam ... ne, nič ne razmišljam, ker morje tako prijetno pošilja valove proti meni, kot bi mi hotelo reči: "Sedaj si tu, odmisli vse, vse je v redu."
Nattan je z možem pri avtodomu in počiva. Jutranji sprehod mu je dobro del, ga prijetno utrudil, pa primorska klima naredi svoje. Tudi sonce je vroče, zato mu lenarjenje še bolj diši. Je zelo priden. Bom rekla, uživa. Tale kamp v Umagu je tako lep, velik, ves v primorskem zelenju in urejen, da bomo zagotovo še prišli. Od vsega najboljše je pa to, da je sedaj tukaj, kljub čudovitemu vremenu, malo gostov in to nam ugaja. Sploh zaradi Nattana. Res je šele april, res je pa tudi, da nam bo tale teden morja, koristil bolj kot poleti tista peklenska vročina in gneča.
Nattan prevohlja na sprehodih vsak kot, vsak rožmarin in vsak cvetoči španski bezeg. Oh, toliko cveti in črni, rumenokljuni kosi, ti so posebnost. Te ptice žvrgolijo pa takšne melodije... posebno zjutraj, takrat je tukaj mali raj.
Poleti bomo šli s pesjančkom na dopust v hribe. Tam bo hladneje in sprehodi bodo čudoviti. V jeseni pride na vrsto morje. Takrat bo zopet za našega pesjančka vzdržno, pa še morje bo toplo za čofotanje.
Vsi rabimo, da se kdaj odklopimo od dela, okolice in mrkih obrazov. Nekateri to vidijo v pijački, drugi v branju knjig in podobno. Nam je pa najlepše, ko se odpeljemo z avtodomom, pa če tudi za en sam dan.
                                                      Kamorkoli greste, pojdite s srcem.








Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več