Preskoči na glavno vsebino

Vrata v nebesa

Stara legenda pravi, da je nebo, vrata v nebesa. Tam stoji sveti Peter z velikim železnim ključem v roki in čaka, da nas razporedi v pekel, vica ali nebesa. Tako kot tista igra, ki smo se jo otroci radi igrali. V roko smo vzeli cvet bele marjetke, trgali bele lističe iz cveta in govorili: pekel, vica, nebesa, ali pa ljubi, ne ljubi... Saj se spomnite.
No, ko sem bila mala, sem večkrat gledala v nebo in iskala tista vrata, pred katerimi stoji sveti Peter. Dolgo sem zrla tja gor, gledala v vse smeri, a tistih vrat nisem nikoli videla.
Če ste vsaj kanček romantika po duši, se sigurno kdaj zazrete v nebo in odplavate. Misli kar odtavajo, se odpeljejo z oblaki. Kaj vse vidiš na nebu. Je tako prostrano, da oko ne seže do konca.
Tako široko srce bi morali imeti ljudje.
Nebo se kar naprej spreminja. Enkrat je nežno modro, drugič je polno puhastih oblačkov, ki spreminjajo svojo obliko v krilih vetra. Kot bi se igralo s teboj in ti kazalo vse oblike, ti pa ugibaš kaj se prikazuje. Spet drugič je temno, sivo, kot bi se jezilo na nas. Poleti se lahko v trenutku spremeni in nam pošilja strele. Verjetno si zaslužimo.
Mene nebo včasih spominja na življenje. Takrat ko ti je najlepše, se lahko v trenutku vse spremeni. Kot tisti pregovor: Sreča je kot sonce, ko je najlepše - zatone.
Kaj bi pa lahko povedala o Natanu in nebu?! Bom pa takole rekla. Mislim, da Natan ne rabi nobenega ključarja za nebesa, ker mu tukaj na zemlji nič ne manjka. Kot pes, živi v nebesih, saj toliko ljubezni kot mu pokažemo in dajemo, težko nadoknadijo še nebesa.
Ne joči, ker sonce zaide ob koncu dneva, ker zaradi solz, ne boš mogel videti lepote zvezd.

 





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več