Preskoči na glavno vsebino

Zaprite oči

Včasih, ko imam mir, ko sem sproščena, ko sem nekje, kjer se dobro počutim, zaprem oči in ... sanjam.
Zamislim si, kako letim kot ptica med puhastimi oblaki. Kako sem rumeni metulj, ki ga veter v svojih krilih nosi iz cveta na cvet. Vprašam se, kaj ima ta metulj takrat v mislih ?!
Včasih sanjam, da sem dežna kaplja in polzim nekomu po licu. Drugič si spet zamislim, da sem regratova lučka in ko popiha veter letim v vse smeri neba.
Kdaj pa kdaj, moramo biti malo otroka. Nič zato, če nas misli odpeljejo malo stran ... tja, na drugo stran, tja, kjer ni skrbi, kjer smo sami, srečni.
Sedaj zamižite vi in si zamislite ...
Obuti ste v škornje in greste proti gozdu. Tam vas pričakajo mogočne smreke, hrasti, bukve. Hodite med njimi. Ptice tako veselo žgolijo, da je gozd en sam ptičji orkester, ki bi ga lahko poslušal še in še. Stopate po mehkem mahu, ki se vam kar ugreza pod nogami. Med mahom je polno podleska, ki se kar upogiba pod težo belih cvetov. Zavonjate trohnenje starih štorov in dreves. Opazite, kako je pričel gozd zeleneti in kako nežni so mladi listi bukve, pa tista neverjetno nežna zelena barva. Smejite se pesjančku, ki nese v gobčku preveliko vejo, se muči z njo in vas buta ob noge. Veselo maha z repom, kot bi se zahvaljeval za tako čudovit sprehod. Se vsake toliko časa ustavi, vas pogleda in si izprosi priboljšek.
No, tako sem vam hotela vsaj malo približati naš sprehod z Nattanom skozi gozd. Danes smo ujeli krasen sončni zahod. Vam povem, če nebi imela pesjančka, bi zamudila veliko lepega.
                                     Drugim pustim, naj imajo prav, jaz sem pa srečna.







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več