Preskoči na glavno vsebino

Drevo

Na koncu čudovite poti skozi gozd, kjer hodiva z Natanom, raste drevo.  Je čisto drugačno od ostalih dreves. Saj veste, jaz imam rada drugačno, mogoče drugim grdo, a meni najlepše. Ni tako mogočno kot je hrast, je pa že od tal na široko razvejano in kar vabi k sebi. Stoji čisto ob poti. Ne znam oceniti koliko je staro, samo zdi se, da veliko ve. Deluje mi kot starka z veliko modrosti v sebi.
 Z Natanom skoraj vedno skreneva s poti k njemu. Poskuša se vzpenjati na njega, hodi okrog, ga ovohava, včasih celo laja v njega. Se tudi usede in ga gleda. Ne vem zakaj, ampak tudi meni veliko pomeni. Ali pa vem, samo da vsega ne smem izdati. Vsi imamo drobne skrivnosti, ki morajo ostati skrivnosti. Torej, ne povem.
 Pravijo, da ti drevo da energijo, odvzame bolezen. Včasih sem objemala bukev v gozdu. Sedaj objamem to drevo, zamižim in se zamislim.... Včasih jokam ob njem, včasih se smejim. Tudi jaz se včasih počutim kot to drevo, ki ima globoko korenine. Rada bi se prestavila, pa ne gre. Naj že pride nekdo in poseka te korenine! Natan sedi ob meni in čaka, kot da bi vedel, da imam tudi jaz kdaj slabe trenutke in rabim mir. Ne vem, imam občutek, da pes čuti moje razpoloženje. Tudi on ni v redu, če jaz nisem. Ko se pa smejim, tako veselo teka okrog.
Vsak si najde kje svoj kotiček, kjer mu je nekako lepo in se tja vrača. Midva z Natanom sva si našla drevo. Morda še ima kdo drug ob tem drevesu prijeten občutek, ali pa morda lep spomin. Kdo ve?
Ste že kdaj pogledali v krošnjo drevesa? Dvignite glavo in poglejte. Kaj vse se dogaja, samo videti moraš. Veter maje veje in je občutek, kot da se maješ ti. Listi drgetajo, kot da bi jih bilo strah višine. Ptice gnezdijo in skačejo po vejah. Vidiš tudi veverico. Zanimive so žolne, ki se vrtijo okrog debel in trkajo. Če pa še prisluhneš, slišiš eno samo žgolenje in rahel piš vetra.
Meni ljubi Feri Lainšček je lepo napisal:
                                                    Sakši boug je včasi slejpi,
                                                    sakša pout je malo krijva,
                                                    sakši vrag je komi lejpi,
                                                    sakše drejvo se vugijba.






 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več