Verjeti sem začela, da so jutra čudovita darila življenja. Prej se tega nisem zavedala, niti razmišljala nisem o tem. Vse je bilo tako samoumevno. Natan mi je razkril to skrivnost, ki sploh ni skrivnost. Rada imam tega pesjana. Sploh zjutraj, ko je umirjen, tako raznežen in po nočnem glasnem smrčanju tako močno zeha, da se mu včasih pošteno nasmejim. On me pa samo čudno gleda in si misli: no, pa kaj.
Vsako jutro greva na dolgi sprehod. Najprej do gozda, ki je čisto blizu. Ko stopiva v ta čudovit prostor, ki je poln dreves, grmovja in praproti, se nama odvije čudovit prizor. Kapljice rose se lesketajo v soncu, ki se na vsak način hoče prebiti skozi krošnje dreves. Vzame ti pogled, saj so kapljice kot draguljčki, ki so jih škratje ponoči kopali, zjutraj pa pozabili odnesti. Natan nekaj časa samo gleda. Potem pa...nič boljšega kot vohljati, raziskovati in riniti svoj radovedni smrček povsod, kjer je mogoče. Na koncu je njegov smrček čisto moker. Uhlji pa tudi. Nekaj časa hodiva skozi to čudovito jutro po gozdu, potem stopiva iz gozda in oooooooo. Sonce, ki vzhaja, nama zaslepi pogled. Pred nama travnik poln cvetlic, žitna polja in na zadnje še potok. Žito že ima klase in zdi se, kot da pred tabo valovi morje, ki je zeleno. Prideva čez travnik, Natan že seveda čisto razigran in moker od rose, pa zagledava potok. Sonce se odbija od vode, pa si misliš: od kdaj pa sonce iz vode vzhaja?! Res lepo. Pes se zapodi v vodo in čofota kot majhen otrok.
Ja, to so samo najina jutra.
Vzemite si enkrat čas in pojdite ob sončnem vzhodu v naravo. Boste videli koliko bogatejši boste in ugotovili, da denar za srečo pomeni zelo malo ali pa nič. Je pa res, gledati morate tudi s srcem.
Pa še en pregovor za konec: Človek, ki ni nikoli imel psa, je zamudil čudovit del življenja.
Vsako jutro greva na dolgi sprehod. Najprej do gozda, ki je čisto blizu. Ko stopiva v ta čudovit prostor, ki je poln dreves, grmovja in praproti, se nama odvije čudovit prizor. Kapljice rose se lesketajo v soncu, ki se na vsak način hoče prebiti skozi krošnje dreves. Vzame ti pogled, saj so kapljice kot draguljčki, ki so jih škratje ponoči kopali, zjutraj pa pozabili odnesti. Natan nekaj časa samo gleda. Potem pa...nič boljšega kot vohljati, raziskovati in riniti svoj radovedni smrček povsod, kjer je mogoče. Na koncu je njegov smrček čisto moker. Uhlji pa tudi. Nekaj časa hodiva skozi to čudovito jutro po gozdu, potem stopiva iz gozda in oooooooo. Sonce, ki vzhaja, nama zaslepi pogled. Pred nama travnik poln cvetlic, žitna polja in na zadnje še potok. Žito že ima klase in zdi se, kot da pred tabo valovi morje, ki je zeleno. Prideva čez travnik, Natan že seveda čisto razigran in moker od rose, pa zagledava potok. Sonce se odbija od vode, pa si misliš: od kdaj pa sonce iz vode vzhaja?! Res lepo. Pes se zapodi v vodo in čofota kot majhen otrok.
Ja, to so samo najina jutra.
Vzemite si enkrat čas in pojdite ob sončnem vzhodu v naravo. Boste videli koliko bogatejši boste in ugotovili, da denar za srečo pomeni zelo malo ali pa nič. Je pa res, gledati morate tudi s srcem.
Pa še en pregovor za konec: Človek, ki ni nikoli imel psa, je zamudil čudovit del življenja.
Nič ne zamenja občutka, ki ga doživiš vsak dan, ko prideš domov in ti pes iskreno pokaže svoje veselje. Neprecenljivo.
OdgovoriIzbriši