Takole.
Vsak človek ima želje, hrepenenje, sanje, upanje, cilje. To je po moje čisto prav. Da ne tavaš brez cilja. Tako dobi življenje smisel, oziroma veš za kaj živiš, zakaj delaš. Je pa tako, da vse se ne more izpolniti. Biti moraš realen. In če si nekaj močno želiš, se zgodi. Verjemite mi. Če se vam še ni, še ni pravi čas. Tudi jaz še čakam... če je sreča velika, prihaja z majhnimi koraki.
Ampak nekaj pa imam. Imam psa. Po tihem sem si ga že zelo dolgo želela, po tihem sem tudi mislila, da še ni pravi čas. Pa je, vedno je, ne čakajte, saj ne veste, če jutri sploh pride. Ampak moj pes, ni čisto navaden pes. Je drugačen, zelo drugačen, pravzaprav je čisto poseben pes. Je moje sanje. Je pes svetega Huberta. Čeprav je bil najmanj pravi čas, sva šla po njega, saj je bil star dva meseca in čas, da gre v svet. Preko interneta je bilo treba poiskati leglo in se malce potruditi ter zapeljati na Slovaško. Žal, v Sloveniji jih ni, vsaj jaz nisem vedela, da bi bili. Vsa v pričakovanju sva dočakala 29. januar, nedelja, ko sva se zgodaj zjutraj usedla v avto in odpeljala po njega. Tisoč vprašanj. Kakšen bo? Bo tisti, ki je na sliki? Kako je že velik? Kako naj mu bo ime? So naju nahecali in greva zaman? Ne. Vse je bilo v redu. Videla sem očeta, 70 kilogramskega lepotca s priznanji. Mamo, malce vitkejšo lepotico. O Bog, kako je lep. Pa je res moj? Uredili smo papirje, potni list, odšli k veterinarju in na pot. Kasneje so poslali še rodovnik. Rodovniško ime je Nathan, skoten 24.11.2016. Ime nama je bilo všeč, zato je tudi ostal Nathan. Ne boste verjeli, ampak ime se je zelo dobro podalo temu 10 kilogramskemu lepotcu.
Da ga opišem:
Kože pol preveč, uhlji predolgi, dlaka treh barv in pojedel bi ga od simpatičnosti. Tisti trenutek, ko sem ga zagledala, sem se raznežila. Srce mi je zaigralo in od takrat sva nerazdružljiva že skoraj štiri mesece. Tako prijazen in tako ljubek, da ga moraš imeti rad. Je pa tudi svojeglav, vendar druge pozitivne lastnosti upravičujejo njegovo trmico.
No, pripeljala sva ga domov sredi zime, ampak mu ni bili hudega, saj se je grel z nama v hiši. Vsak trenutek sva izkoristila, da se je sprehajal po bližnjih poljih in gozdu, opazoval vrane, poslušal njihovo vreščanje ter se smukal okoli lovskih opazovalnic.
Za konec pa povem, da drži pregovor: "Pes je čudež na štirih tačkah"
Komentarji
Objavite komentar