Preskoči na glavno vsebino

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo...

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo... tale Feri Lainšček, ki pravi, da so sanje večne, pa zna napisati s srcem in za razmislek. Všeč mi je ta prekmurc in kaj vse mu pride izpod peresa. Ja upam, da poznate tega umetnika, ki se je rodil na Goričkem, drugače pa hitro na internet, presenečeni boste, kaj vse je napisal.
Spomnila sem se na njega in na to pesem z naslovom Ne bodi kot drugi, ker me Natan znova in znova spominja nanjo. On in travniki. Rad ima vse, kar je na njih, od cvetlic, pa do žuželk.
Ko greva na sprehod in prideva na travnik, me sploh ne rabi več. Takrat je v svojem pasjem svetu. Najprej teka sem in tja, kolikor ga nesejo tačke, potem se pa prične čas raziskovanja. Vsaka krtina mu je na poti, vsaka čričkova luknjica ga zamami. Vanje tišči svoj velik smrček, a zaman. Potem pa metulji. Teka za njimi in jih lovi, a s svojo nerodnostjo nič ne ulovi. Čmrlji, čebele, nič ne spregleda. Najrajši ima pa vse te divje rožice. Marjetice, zlatice, travniški grintavec...pa kislica - o, to pa rad žveči. Včasih tudi ptice nizko letajo nad travniki. To je skakanja in lajanja. Travnik je za Natana raj. Ker si večkrat naberem šopek travniških rož za v vazo, mi pomaga - vse mi razcefra. Nič od šopka. Gremo še enkrat.
Pojdite kdaj sredi dneva v soncu, na cvetoči travnik. Prisluhnite mu. Čebele brenčijo, ko nabirajo med. Raznobarvni metulji letajo iz cveta na cvet. Veliko je rumenih cekinčkov, pa okati rjavec, pa še in še. Črički brenkajo tako prijetno melodijo, da ti misli kar nekam po svoje odtavajo... Slišiš tudi reganje žab. Pojdite, da zavonjate ta vonj divjih rožic, ki je v soncu še bolj omamen. Natan se včasih usede na sredi travnika in posluša. Ne vem kaj, vem samo, da se ne pusti motiti.
Pa še en pregovor: Pes je edino bitje, ki te ima raje od samega sebe.

Danes je Natan star šest mesecev in je štirideset kilogramski lepotec.

 



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima