Prinesi mi rože, ki divje cvetijo...

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo... tale Feri Lainšček, ki pravi, da so sanje večne, pa zna napisati s srcem in za razmislek. Všeč mi je ta prekmurc in kaj vse mu pride izpod peresa. Ja upam, da poznate tega umetnika, ki se je rodil na Goričkem, drugače pa hitro na internet, presenečeni boste, kaj vse je napisal.

Spomnila sem se na njega in na to pesem z naslovom Ne bodi kot drugi, ker me Natan znova in znova spominja nanjo. On in travniki. Rad ima vse, kar je na njih, od cvetlic, pa do žuželk.

Ko greva na sprehod in prideva na travnik, me sploh ne rabi več. Takrat je v svojem pasjem svetu. Najprej teka sem in tja, kolikor ga nesejo tačke, potem se pa prične čas raziskovanja. Vsaka krtina mu je na poti, vsaka čričkova luknjica ga zamami. Vanje tišči svoj velik smrček, a zaman. Potem pa metulji. Teka za njimi in jih lovi, a s svojo nerodnostjo nič ne ulovi. Čmrlji, čebele, nič ne spregleda. Najrajši ima pa vse te divje rožice. Marjetice, zlatice, travniški grintavec...pa kislica - o, to pa rad žveči. Včasih tudi ptice nizko letajo nad travniki. To je skakanja in lajanja. Travnik je za Natana raj. Ker si večkrat naberem šopek travniških rož za v vazo, mi pomaga - vse mi razcefra. Nič od šopka. Gremo še enkrat.

Pojdite kdaj sredi dneva v soncu, na cvetoči travnik. Prisluhnite mu. Čebele brenčijo, ko nabirajo med. Raznobarvni metulji letajo iz cveta na cvet. Veliko je rumenih cekinčkov, pa okati rjavec, pa še in še. Črički brenkajo tako prijetno melodijo, da ti misli kar nekam po svoje odtavajo... Slišiš tudi reganje žab. Pojdite, da zavonjate ta vonj divjih rožic, ki je v soncu še bolj omamen. Natan se včasih usede na sredi travnika in posluša. Ne vem kaj, vem samo, da se ne pusti motiti.

Pa še en pregovor: Pes je edino bitje, ki te ima raje od samega sebe.

Danes je Natan star šest mesecev in je štirideset kilogramski lepotec.