Dobro jutro! Danes sva pa zgodaj vstala. Ali pa je sonce pozno vzšlo. Vse je mogoče.
Bila je dolga, neprespana noč. Vroče pa tako, kot bi se sonce zmotilo in celo noč sijalo. Mogoče se je samo meni tako zdelo, saj zadnje noči slabo spim. Tudi Natan ni spal. Se je premetaval, čohal, stresal z glavo, pa še sedel je v temi ob postelji in me gledal. Bučman mali. Saj ni čudno, da mu je vroče, če ima pa cel kožuh na sebi, pa še pol prevelik.
Jutro je pa vseeno prišlo. Vstala sva zgodaj. Po dolgotrajnem Natanovem zehanju in pretegovanju, nama je ratal podvig. In šla sva na jutranji sprehod. Zopet proti gozdu. Se je pa spremenil od pomladi. Ko stopiš v gozd, je praprot tako visoka, da se naš velikan komaj vidi ven. Tako je lepo. Pot zgleda, kot bi hodil po rovu. To pa zato, ker se visoka praprot in zelo visoka trava upogibata pod jutranjo roso na potko. Pogledaš na tla, vidiš polno korenin, ki silijo na svetlobo iz zemlje. Hodiš pa po mahu. Pa še lesketanje sonca v rosnih kapljicah. Res čarobno.
Stopiš malo naprej in praproti ni več. Je borovničevje, nekaj jagod, pa gobice rastejo. Midva jih ne poznava. Z Natanom poznava samo marele, tiste dobre v jeseni. Enkrat sem jih od nekoga dobila cel karton. O, kako so bile slastne.
Ko hodiva po gozdu, sem opazila, da je po tleh zelo veliko storžkov. Prav lepo je videti. Skoraj na koncu gozda raste smreka, ki jo morava vedno opazovati. To pa zato, ker po njej skače veverička. Dokler naju ne opazi, jo gledava. Nikoli ne traja dolgo, ker Natan pubertetnik vse pokvari. Misli, da lahko gre kar za njo. Res, če znaš opazovati, vidiš toliko stvari, ki te pritegnejo.
Ko prideva ven iz gozda, se zaleskeče jutranje sonce. Prideva na travnik. Je pokošen, pa je trava že zopet visoka. Spet cvetijo rožice, s tem, da so sedaj druge, ampak tudi lepe. Recimo, trpotec cveti, solzice so, tudi zlatica je, pa še in še. Pridite in poglejte.
V tej visoki travi spustim Natana iz povodca, da uživa svobodo. Ne vprašajte, koliko divjanja je to. Jaz pa zamižim in si zamislim: Prinesem dekico, blazino, pogrnem sredi visoke trave in grmičevja, ter z nekom ležim in uživam v visoki travi in gledanju oblakov. Zanimivo, ni me strah kač. Samo leživa na jutranjem soncu in uživava.
Konec sanj, pritekel je Natan in se zaletel razigrano vame. Po tej visoki travi tako teka in lovi čebele.
Tudi žito je že spravljeno. Sedaj raste koruza in je že kar visoka.
Pot nadaljujeva do potoka. Tam malo hodi po vodi, se obrneva in po isti poti nazaj domov. Sonce že bolj pripeka, zato pohitiva v senco gozda, potem pa počasi nazaj do doma.
In na vrsti je zajtrk.
Pridi ljubi, pridi spet
po tej rožni poti
in prinesi mlad obraz
zopet mi naproti.
Feri Lainšček
Komentarji
Objavite komentar