Preskoči na glavno vsebino

Kaj imam rad

Imeti rad, lahko pomeni različno. Nekdo ima rad hrano, drugi živali. Rad si lepo oblečen, rad hodiš. Rad uživaš v glasbi, rad imaš nek kraj...
Natan pa ima rad nas. Mene, tebe, njega, njo. Rad ima vse ljudi.
Že ko sva ga pripeljala prvič domov, se je pričel stiskati k nama. Bilo je božanja in cartanja, zato je še bolj vzljubil bližino človeka. Že po karakterju je takšen, ampak zgleda, da sem tudi jaz pripomogla k temu. Strašno ga imam rada. Tudi drugi doma ga imajo radi in to občuti, ter še v večji meri vrača.
Rada ga ima hčera. Kljub temu, da ne stanuje doma in da ima svojega lepotca nemškega ovčarja, pride skoraj vsak dan in potem, da ne govorim. Cartanje, cartanje...
Rad ga ima partner. Gresta skupaj na sprehod, hodita v pasjo šolo, ga krega in pohvali.
Radi ga imajo sosedje. Včasih je prav smešen. Recimo, sedi ob ograji in gleda, kako soseda obeša perilo. Spet drugič je na balkonu, položi gobček na ograjo in jo opazuje. Bučman.
Na sprehodu ga božajo drugi ljudje, čisto nepoznani. On se pa ponosno nastavlja spredaj in zadaj.
Sigurno ga ima rad še kdo, ki ga nisem omenila, vem.
Najrajši ga imam pa jaz. Res. Nikoli nisem imela svojega psa. Želela pa zelo. In tale pesjan, da ne govorim. Tako je drugačen od drugih, tako je poseben po karakterju, kot bi nekdo vedel kaj rabim in mi ga poslal z nekim namenom. Marsičemu se zaradi njega odpovem, pa mi ni žal. Ko enkrat imaš takšno ljubezen, odtehta vse druge užitke.
Veste, psu je vseeno, če si reven ali bogat, če si majhen ali debel, star ali pa mlad. Svojemu psu si najboljši človek na svetu. Si njegov zaščitnik.







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več