Preskoči na glavno vsebino

Nekaj, kar je sreča

Zjutraj se zbudiš. Sreča. Lahko se ne bi. No vidite, da se jutro prične s srečo. Tako je treba gledati, a vedno ne gre.
Kar je za nekoga sreča, še ni rečeno, da je za drugega. Zjutraj si vesel, da greš v službo, drugi je jezen, ker mora iti. Dva imata rada istega človeka. Eden je srečen, ker je z njim, drugi nesrečen, ker ne more biti. Veliko bi lahko naštela.
Veste kaj vas naredi srečnega? Ne, nisem mislila denarja. To je daleč od pogoja za srečo. Recimo tole:
- Vam je že kdo tisočkrat rekel "ljubim te", pa je mislil resno?
- Ste že našli kdaj zjutraj, ko ste se še celi zaspani usedli v avto, da se odpeljete v službo, čokoladico na sedežu? Veste kakšen nasmeh ti naredi na usta.
- Vas je že kdaj, ko se je vrtela po radiu pesem "Čista jeba" zaprosil za ples?
- Vam je že kdo poklonil najsvetlejšo zvezdo na nebu in jo poimenoval po tebi? Tvoja zvezdica na nebu. Vsak večer jo hodiš gledat.
- Vam je že kdo poklonil nožiček, da boste lahko vrezali črke v drevo?
- Vam je že kdo napisal pesem, vam jo zapel in zraven brenkal na kitaro? Božansko.
- Vas je že prijel za roko in odpeljal na kraj, kjer rastejo zvončki, šmarnice, kamor je hodil kot otrok?
- Vam je že kdo skuhal jed, ki je značilna za kraj, kjer se je rodil?
- Vam je že kdo prinesel vrtnico med zobmi?
- Vas je že kdo nesel za vratom, kljub tvoji teži in letom?
- Vam je že kdo obljubil, da bo pripeljal cigane pod okno, da zaigrajo?
- Ste s kom skupaj gledali zvečer nebo in videli zvezdni utrinek?
Dragi moji, to je sreča, zaradi takih stvari si srečen. Ja, sliši se zelo neresnično, ampak ni. Vse je mogoče. Ne veste kako malo rabiš za srečo. Dovolj je samo storžek iz gozda ali pa samo malo nagajivosti. Tukaj leta sploh ne igrajo vloge. Če si srečen, si mlad v srcu. Srečni ljudje so lepi. Opazujte malo ljudi. Iz obraza vse prebereš. Včasih se ti kdo zdi tako lep, pa ne znaš povedati zakaj. Ja srečen je, obraz mu žari!  Pa nikoli ne glejte na zunanjo lepoto, je varljiva, pa še minljiva je. Nikoli tudi ne sodite človeka po tem, kar govorijo o njem. Ljudje so zlobni. Nihče se ne postavi v kožo tistega, o katerem ima toliko povedati. Hitro oblatiš nekoga, blato lahko spereš, a madež vedno ostane.
Meni Natan podari celega sebe, vse svoje norčije, svoje sprehode, nedolžne poglede. Včasih kar preveč. Srečna sem s tem pesjanom. Zgleda, da je prišel k meni z namenom.
                                                      Ob tebi lahko še verjamem,
                                                      da kaj se bo znova začelo.
                                                      Da v sanjah spet bova letela
                                                      in vse bo spet smisel imelo.
                                                                       Feri Lainšček seveda.






Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima