Preskoči na glavno vsebino

Pot

Kaj je pot? Jih je več. Kakršno si izbereš, na kakšno naletiš. Lahko ti jo pa določijo že v otroštvu, ne smeš si jo izbrati sam, potem te pa strah na njej spremlja celo življenje. Ne moreš se ga znebiti. Včasih se pa moraš upreti in ti ne sme biti vseeno za pot.
Da se vrnemo nazaj na pot. So poti in potke, prehojene in neprehojene, zaraščene, trnjeve, strme, polne ovir, lahke in prepovedane. Te so najslajše. So pa vse premagljive, le prav se je treba lotiti. Vsi ne znamo vedno, potem nam je pa žal. Veste kako zmagovalen občutek je v planinski koči. Ta je po navadi čisto na koncu poti, na vrhu.
Ena zahtevna pot je življenje samo.
Pot je do neba. Ponoči poglej v nebo in videl boš zvezde. Potem si pa zamisli, kako lep razgled je od tam. Tudi če ti ne uspe do lune, med zvezdami lahko še vedno pristaneš. Le pogumno!
Lahko je pot do srca. Ta je zahtevna.
Pot je lahko, da dolgo stojiš tam, nekje v sanjah in čakaš nekoga, ki prihaja. Da potem gresta skupaj.... na pot.
Pot je, ko nekoga primeš za roko in hodita po cesti med polji, zavijeta levo in zopet po poti med polji, zavijeta desno in zopet med polji, do gozda. Po gozdu naravnost in zopet med polji, naravnost do večjega potoka. Tam se ustaviš, objameš in po isti poti nazaj.
Lahko je romarska pot na Brezje in tam prosiš za zdravje in za pot do sreče.
Pot je, recimo v Laško, na metin čaj z rumom. Tam posediš, se pogovarjaš, uživaš v pitju najslajšega čaja in čez čas domov.
Pravijo, srednja pot, najboljša pot. Zakaj? Moraš biti povprečnež in dolgočasnež? Ne! Pojdi levo, pojdi desno, ne oziraj se na druge, bodi Ti. Nikoli ti ne bo žal.
Še moj Natan ima svoje poti. Malo levo, malo desno in me vleče kot nor, ko je na povodcu, ali pa jo kar sam mahne. To so razna mravljišča, da potem kiha, ko mravlje lezejo po smrčku. Zanimiva pot je na travnik, ki so ga polivali z gnojnico in se tam dobro povaljati. Dobra pot je tudi, ko se petkrat ovije okoli drevesa s povodcem. Najboljša pot pa je, takoj po dežju v gozd, kjer je polno luž. Pa njiva, o kako blatna pot je to! Ampak nič boljšega.
No, toliko o poteh, čeprav bi lahko pisala in pisala. Nekaj jih verjetno še bom prehodila. Kakšne, ne vem. Kdo in kje bo zadnja postaja, tudi ne vem. Vem pa nekaj!
Ma, K..c gleda pot! Idem tamo, gde je sve po mom.
Feri Lainšček je rekel pa takole:

                                                        Naj skrita sled tvojih dotikov
                                                        popelje v neznane me kraje.
                                                       Naj zmeraj pred nama bo cesta
                                                       in proga brez zadnje postaje.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več