Preskoči na glavno vsebino

Prijatelj

Ga imate? Ste prepričani? Redki so. Naj vas spomnim, kaj je to.
Prijatelj je tisti, ki zalepi obliže na rane, ki so nastale na duši. On te ne vpraša, kaj ti je, ampak ve. Imaš srečo, če ga imaš.
Prijateljev lahko imaš več. Pravi, je samo eden. Jaz ga nimam več. Prijateljstvo in ljubezen ni isto. To je velika razlika. Ljubezen je več, veliko več.
Mislila sem, da imam prijatelje. Imela sem, dokler sem bila zanimiva. Da sem se izpovedala in zjokala na rami. Žal, prijateljske rame niso bile v oporo. Še bolj sem bila razočarana. Ko sem se govoricam umaknila in nisem bila več zanimiva, so prijatelji odšli. Ni mi žal za njimi. Slaba izkušnja. Škoda. Ostaneš sam ravno takrat, ko si najbolj na dnu. Čez čas ugotoviš, da te takšne stvari utrdijo. Postaneš močan. Pričneš se sestavljati. Vse lahko ukrotiš, ampak srca, pa ne moreš. Potem jim odpustiš, ker se ti smilijo njihove umazane duše, ki so na poti do pekla. Verjemite, dobro se z dobrim povrne.
Tudi moj Natan ima prijatelje. Veste kako uživaš, ko vidiš, kako živali sklepajo prijateljstva. Natan ima kar nekaj pasjih prijateljev, ki jih srečujeva na sprehodu. Zgleda pa takole.
Ko vidi, da prihaja nasproti kuža, se uleže in čaka v zasedi. Ko je pa že čisto blizu...hop in skoči. Od veselja maha z repom, cvili, teka. Tako velik, pa tako prikupno neroden, ta moj pubertetnik. Potem se lovita, ovohavata. Zelo prisrčno. Sedaj jih je pa že kar nekaj, ki jih srečujeva.
Zavedati se moramo, da sta tako kot za ljubezen, tudi za prijateljstvo potrebna dva.
Nikoli ne smemo samo jemati, srečnejši boste, če boste dajali in s tem videli srečo drugih.
Pa še moj prekmurc:
                                                         Že dolgo si greva naproti
                                                         in čutiva čudno bližino;
                                                         ko duša se duše dotika
                                                         beživa pred večno praznino.







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več