Tako kot jaz, verjetno tudi vi veste, da je malo tistih, ki ti pokažejo dobro, ko se dotikaš dna.
Vsakemu življenje kdaj prinese takšne ali drugačne vzpone in padce. Nihče ne uide. Lahko je bolezen, lahko je ljubezen ali pa kaj nepomembnega vmes. Je pač tako in zato, se moraš kdaj sam objeti. Iz žalosti ali od sreče.
Zamislite si, da stojite sredi pokošenega travnika, sonce nežno sije, telo je ogreto, vonj po senu... ti pa sam. Moraš zamižati in se objeti. Kakšen prijeten občutek. Kot bi bil v savni in ležiš na blazini, v katero je natlačeno sveže pokošeno seno. Odet si samo v svetlo zeleno brisačo in v tej prepotenosti, z nekom srebaš hladno penino, mmmmmmmm. Oh, jaz pa sama sredi travnika. Še dobro, da imam zraven Natana, da me iztrga iz objema.
Življenje je edinstveno in včasih imamo samo enkrat priložnost, da naredimo, kar si želimo. Če zamudimo? Feri Lainšček je lepo napisal: "Nikoli ne dovolite, da vam karte premeša hudič."
Samo dve sta poti. Ne vem, zakaj grem jaz včasih po tisti, ki je ni? Najbrž me Natan tja vleče.
Res se velikokrat sprašujem, zakaj gre nekaterim ljudem v življenju boljše kot drugim. Kje naredijo ali naredimo napako? Vem, za vse si si sam kriv. Potem pa razmišljam, da to vedno ne drži.
Poznam nekoga, ki je zelo dober človek, skrben, ljubeč, nikoli hudoben, drugim pomaga, sploh starejši osebi, bi rekla, da je zlat človek. Sam pa ni najbolj srečen. Kaj hudiča dela narobe!? Ta si zasluži srečo. In ne, da se objame sam, treba ga je objeti.
Verjamem, da imamo nekateri ljudje sorodne duše ali duše dvojčice, ki se včasih v življenju celo najdemo. Kot ena duša v dveh telesih. Recimo, najdemo se na kraju, kjer nam je usojeno, isto nam je všeč narava, ista pasma psa je najljubša. Radi imamo ržen kruh, radi imamo fige, imaš ista upanja, ista hrepenenja, iste cilje ali pa si za isto stvar nesrečen. Všeč so ti iste pesmi, imaš podobne izkušnje s starši, ko se pogovarjaš, ti je že kar neprijetno reči - meni tudi ali jaz tudi - ker zgleda, kot da si namišljuješ, da lepše izpadeš. Pa ni res, ne izmišljuješ si. Tako si si enak po srcu in dejanjih, da ko se enkrat najdeš, veže takšna vez, da ne greš nikoli več zares narazen. Na nek način si celo življenje povezan. In prav je tako.
Malo pomislite. Ste že srečali kdaj takšno sorodno dušo? Niste? Škoda. Potem zamižite, objemite se in svet bo lepši, boste videli. Saj veste, nekoga moraš imeti rad.
Moj prekmurc Lainšček v pesmi pravi:
Štela sta vrable na placi, v kavarni sta mela svoj kout,
dau joj je roužo v parki, poubro goloubjo perout.
Takša je bijla lubezen, šteroj so vsij se smejali,
takša je bijla ta sreča, mnougi je nejso poznali.
Komentarji
Objavite komentar