Preskoči na glavno vsebino

Trofeja

Zanimiva beseda. Kar tisoč misli imam v glavi ob tej besedi. Ste že kdaj pomislili kaj je to? To je nekaj, kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage.
Pri moških, je lahko trofeja ženska. Vsaj nekaterim. Potem pa gredo... po drugo trofejo, prva ni več zanimiva. No, niso vsi takšni, daleč od tega.
Pri ženskah, je trofeja recimo moški z dobrim avtom. No, malo heca mora biti.
Pri mojem Natanu je pa trofeja čisto nekaj drugega. Robčki! Ko je bil majhen, je našel zavitek robcev. Kako ponosno jih je prinesel domov. Ampak šele drugi dan.
Pred časom na sprehodu, se je malce oddaljil. Kar naenkrat, ponosno, z dvignjeno glavo, prinese v gobčku "palico". O, Natan kaj pa imaš? Palico, priden. Joj, od kdaj imajo pa palice kopita? O neeee! Srnina taca. In jo je ponosno nosil še nekaj časa. Kje jo je našel, ne vem.
Pa še ena zanimiva trofeja. Posadila sem borovnico, lonček mi seveda ukrade. Dva dni se je igral z njim. Igral? Raziskoval! In tretji dan zjutraj....Našel, pravi pes slednik sem! Imam jo, borovnička je bila, borovnička! Čisto razcefrana seveda, na sveže potegnjena iz zemlje. Pa nič hudega, bilo je smeha. Vrstila se je še druga zelenjava, dokler nismo naš mali vrt ogradili.
Njegove trofeje so tudi poginjene poljske miške, krti ali pa kaj drugega poginjenega na travniku. Ko najde! To je valjanja po hrbtu. Bolj ko smrdi, boljše je, bolj se valja.
Kaj pa moja trofeja?
Moja trofeja je, da se zgodaj zjutraj zbudim dobre volje, grem z Natanom na sprehod in ujamem sonce, ki se prebuja. Tisti prvi žarki so najnežnejši. Nisem več zahtevna. Življenje me je izučilo in naučilo, da so stvari, ki se ne dajo kupiti in tudi tiste, ki jih dobiš iz srca drugega, najboljše trofeje. Kar pomislite, pa boste videli, da je res. Če imaš denar, pa ne zdravja, si revež. Če imaš življenje brez prave ljubezni, si revež.
Feri Lainšček je tako lepo napisal:

                                          Nej je krona, nej je svila, nej so nofci zlati,
                                          moje blago je srmaško, ges san pa bogati.
                                          Nej je angel, nej je vila, nej je praf devica,
                                          moja lüjba je najlepša, za menej kraljica.







          

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več